Arhivski oddelek

Izkustvo nekega umetniškega dela v principu vedno presega vsakršen subjektivni horizont tolmačenja, tako horizont ustvarjalca kot tudi tistega, ki sprejema. Da pa se nekemu preteklemu izkustvu omogoči pripadati današnjemu svetu pa čeprav skozi zanikanje, čaščenje, neopažanje, poskuse tolmačenj in tako naprej - je potrebno ohraniti pojavnost artefakta. Pojavnost nečesa...je možna, v kolikor je tisto nekaj ohranjano. Arhivi in muzeji skušajo ohraniti tisto nekaj v svoji pojavnosti, audiovizualni arhivi, muzeji - kinoteke, skušajo ohraniti v svoji pojavnosti film.

Tako je glavna naloga arhivskega oddelka Slovenske kinoteke, da skuša ohraniti tisto nekaj, česar pojavnosti ste občasno deležni na platnu v dvorani Slovenske kinoteke in kar izkušate kot izkušate.

To nekaj so še vedno filmske kopije, katerih nosilec je pretežno 35mm triacetatni in poliesterski filmski trak in v bližnji prihodnosti je pričakovati, da bo možno pojavnost le-teh izkušati le še v kinotekah... Arhivski oddelek se je pričel formirati septembra 1995 - z razliko do ostalih oddelkov - v vseh pogledih tako rekoč iz nič.

Večina filmskih kopij je ostala v nekdanji centralni kinoteki v Beogradu. Zbirka je na začetku tako štela vsega 354 naslovov in 813 filmskih kopij, prostor, kjer so bile shranjene je zamakalo..., priprava filmskih kopij za arhiviranje je potekala v projekcijski kabini na stari, odpisani previjalni mizi, za katero je obstajal sum, da struži robove filmskega traku... Konservatorska dela je izvajala ena oseba.

V letih od svojega nastanka je arhivski oddelek Slovenske kinoteke v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS pridobil klimatizirane arhivske prostore v Gotenici, v sodelovanju s Filmskim skladom RS je pridobil prostore v katerih se izvajajo nujno potrebna dela za ohranjanje svetovne filmske dediščine, prav tako pa pomaga pri vzdrževanju in distribuciji filmskih kopij Filmskega sklada RS.

Arhivski oddelek je pridobil s pomočjo Ministrstva za kulturo tudi osnovno opremo, na kateri se izvajajo konservatorska dela s pomočjo štirih oseb. Zbirka svetovnega filma se je v preteklih letih oblikovala pretežno s pomočjo prevzemov od neodvisnih distributerjev, zadnji čas pa je uspelo Slovenski kinoteki dogovoriti prostovoljni depozit tudi s strani velike večine predstavnikov velikih distributerjev v Sloveniji - Majorjev.

Nove kopije starih filmov Slovenska kinoteka tudi kupuje pri čemer so v veliko pomoč sponzorji in donatorji, na katere smo se obrnili z akcijo Kupujemo filmsko zgodovino.

Najdragocenejši trakovi naše zbirke so tri velika odkritja Slovenske kinoteke, s katerimi je senzacionalno vstopila v svet svetovnih filmskih arhivov. To so: najstarejši ohranjeni celovečerni film Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev, edina ohranjena tonirana kopija filma Franza Hoferja Prvi sledovi starosti ter prav tako edina kolorirana kopija na svetu filma Žongler. Trenutno so filmske kopije Slovenske kinoteke arhivirane na 500 kvadratnih metrih klimatiziranih površin, površina delovnih prostorov je približno 200 kvadratnih metrov, zbirka šteje 3000 filmskih naslovov oziroma 4200 filmskih kopij, prišteti pa je potrebno še skrb za 1680 filmskih kopij Filmskega sklada RS za katere skrbi arhivski oddelek.

Arhivski oddelek v zasedbi 4 oseb svoje delo komaj zmore..., vendar se trudi delati po svojih najboljših močeh in tako bo tudi v prihodnje.

Ivan Nedoh