Strategija programskega oddelka do 2008

Program v Slovenski kinoteki je pripravljen tako, da:

• uvaja redne rubrike (pregled po avtorjih, teritoriju in slogovnih usmeritvah), predstavlja filme iz kinotečne zbirke,
• uvršča na spored filme drugih kinotečnih zbirk (izmenjava),
• predstavlja retrospektive in cikluse različnih tematik in obsegov,
• predstavlja filme domače produkcije,
• opravlja izobraževalno funkcijo,
• je usmerjen k različnim ciljnim skupinam in javnostim,
• razvija filmsko kulturo,
• filme predstavlja po različnih ključih in s tem zagotavlja pestrost sporeda.

Poleg tega mora programski oddelek poskrbeti, da:

• Programska shema predstavlja filme domače produkcije

  1. sodobni slovenski filmi (vseh formatov in dolžin),
  2. slovenski film do leta 1995,
  3. slovenski neodvisni filmi (vseh formatov in dolžin),
  4. filmi študentov AGRFT,
  5. filmi Slovenskega filmskega arhiva pri arhivu RS,
  6. filmi drugih (posebnih) javnosti (ne glede na format, slog ali obdobje nastanka).
  

  V smislu pojmovanja Kinoteke kot muzeja se morajo (1) v njej predvajati vsi slovenski filmi in (2) filmi morajo biti v predvajanju ves čas, kar pomeni, da se v določenem obdobju ponavljajo. Frekvenca ponavljanja in ključ predvajanja slovenskih filmov sta odvisna od narave projekcij v posameznem obdobju.

• Programska shema opravlja izobraževalno funkcijo
  Vključuje tudi filme, ki so globalno gledano sicer (lahko) povsem nepomembni (čeprav pogosteje veljajo za »klasike«), pomenijo pa določen preobrat v razvoju filmskega jezika, pa naj bo to režija, scenaristika, fotografija, montaža. Takšni filmi so lahko tudi del učnega programa za osnovnošolce, dijake ali študente, predstavljeni so lahko kot matineja ali pa kot del organizacije posebnih dogodkov ob posebnih dnevih in za različne zainteresirane javnosti.

• Programska shema je usmerjena k različnim ciljnim skupinam
  Program mora, predvsem zaradi nacionalnega poslanstva ustanove, zadovoljevati potrebe najširših – še bolj pa različnih – javnosti. Ne sme biti usmerjen v eno samo javnost – na primer ljubitelje »art« filmov –, temveč mora zagotavljati pestrost programske ponudbe in omogočiti, da pritegne različne javnosti. Včasih na primer tudi ljubitelje hollywoodskih romantičnih komedij, četudi bi bili v Sloveniji samo trije. Ohranjati mora nadvse raznoliko filmsko dediščino. Kakor Noetova barka mora skrbeti, da se v ustanovi predvajajo najrazličnejši filmi, četudi v danem kulturnem okolju veljajo za trivialne, podpovprečne … Obenem pa seveda ne sme pozabiti na svoje poslanstvo, s katerim zagotavlja najvišjo možno kakovost sporeda tudi znotraj obstoječega kulturnega okolja.

• Programska shema razvija filmsko kulturo
  Razvijanje filmske kulture je seveda stvar vsakega posameznika in predvsem njegove samoiniciativnosti. Vendar pa mora Kinoteka s svojo programsko shemo poskrbeti, da v njej ljubitelji filma najdejo tudi dela, ki jih vzpodbujajo k razkrivanju in odkrivanju bogastva sedme umetnosti, predvsem pa filme, ki zadovoljujejo tudi »zahtevnejši okus«. Tako mora takšen program vključevati: tiste filme, ki jih obstoječa družba pojmuje kot filmske klasike, »art« filme, predstavljati mora dela mladih režiserjev in filmskih ustvarjalcev, dela neodvisnih režiserjev in filmskih ustvarjalcev ter filme, ki jih pri svojem delu uporabljajo različne strokovne javnosti. Pa naj gre za profesorje na akademijah in drugih fakultetah ter srednjih šolah ali za filme, ki jih uporabljajo pri svojem delu druge institucije. Predstavljati mora tudi arhivske filme, ki služijo zabavi in razvedrilu (ameriški in drugi komercialni filmi) iz različnih zgodovinskih obdobij, skrbeti mora za pregledne cikluse razvoja filmskega žanra itd.

• Programska shema filme predstavlja po različnih ključih in s tem zagotavlja pestrost sporeda
  Tovrstna pestrost sporeda mora temeljiti vsaj na naslednjih ključih: (1) nacionalni (teritorialni) ključ (svet, Evropa, Balkan …), (2) avtorski ključ, kjer program predstavi filme pregledno po določenem avtorju, (3) slogovni ključ (npr.: noir, ekspresionizem, novi val, poetični realizem, neorealizem, francoski »novi« film, ameriški blockbuster, filmi katastrofe, vojni filmi …). Pri tem je pomembno, da nobena smer ali žanr ne smeta biti zapostavljena ali posebej izpostavljena, znotraj posameznega žanra pa so filmi lahko izbrani po različnih kriterijih. Program predstavlja filme tudi po (4) časovnem ključu, skozi določen zgodovinski okvir (npr. pregledno filme specifičnega obdobja); tovrstnih razdelitev je še več, navedene so le najosnovnejše.