spored

sobota 20.9.2014

Satanov klan

(The Devil's Rejects)

  Rob Zombie, ZDA/Nemčija, 2005, 35mm, 1.85, barvni, 109', sp 

V otvoritvenem obračunu se nad kolibo morilske »redneške« družine Firefly zgrne armada do zob oboroženih specialcev. Toda Baby (Sheri Moon Zombie) in Ottis, ki sta videti kot Bonnie in Clyde, če bi odraščala na klavski farmi iz Teksaškega pokola z motorko, uspeta pobegniti. Na begu pred maščevalnim šerifom Wydellom se jima kmalu pridruži družinski očak, kapitan Spaulding, in trojica se poda na krvav retribucijski »road trip«, s katerim Rob Zombie v nadaljevanju režijskega prvenca House of 1000 Corpses (2003) zamenja noč za dan in mračno drobovje domačije Firefly za razbeljeni asfalt.
»Ta film ni zgolj nagnusen, pač pa ima karakter, držo in subverziven smisel za humor. Predstavljajte si, da gre za degenerirano družino množičnih morilcev, ki se vsi po vrsti imenujejo po likih Groucha Marxa (Otis P. Driftwood, Rufus T. Firefly, Captain Spaulding), in da šerif angažira filmskega kritika, da bi mu pomagal prodreti v njihovo psihopatologijo.« Roger Ebert
»Nič, Rob Zombie, katarzični antimoralist, vam pošilja čudovito umazane pozdrave iz deželice, ki headbanga z Bushem.
« Marcel Štefančič, jr.

16:45

Sestradani

(Ravenous)

Antonia Bird, Češka/VB/ZDA, 1999, 35mm, 2.35, barvni, 101', svp

Kriminalno podcenjena mešanica črne komedije, grozljivke in vesterna (s klimaktičnim končnim obračunom vred) režiserke Antonie Bird je svojevrsten unikum kanibalskega podžanra: redek je mainstream film (v smislu zvezdniške zasedbe, visokih produkcijskih vrednosti, vizualne in zvočne briljance), ki bi maksimo »si to, kar ješ« vzel in prikazal tako sočno dobesedno. Polkovnika Johna Boyda (Guy Pearce) odpošljejo v odročno kalifornijsko postojanko Fort Spencer, kamor nedolgo za njim prispe razcapani tujec po imenu Calquhoun (Robert Carlyle). Ta pripoveduje vojakom o potujoči karavani, ki je nedaleč proč obtičala v zasneženih gorah, in o grozljivih dejanjih kanibalizma med preživelimi. Ker je kdo od popotnikov morda še živ, se Boyd s peščico mož nemudoma odpravi v divjino.
»Divje nepredvidljiva zgodba, ki sledi, uspe vbrizgati nekaj še kako potrebne krvi v žanr, ki se je v poznih 90-ih odmaknil od eksplicitnega gnusa in v polje sugestivne groze. Film, ki ima besedi »kultna klasika« izpisani na čelu … s krvjo, seveda. /…/ Zlovešče humoren, nemalokrat srhljiv in čudovito gnusen. Tako subverzivnega filma nismo videli iz produkcije kakšnega velikega studia že celo večnost.« Brad Abraham, Rue Morgue's 200 Alternative Horror Films

19:00

Hribi imajo oči

(The Hills Have Eyes)

 Wes Craven, ZDA, 1977, 35mm, 1.37, barvni, 89', svp

Družina Carter, utelešenje ameriške »suburbie«, na poti v Kalifornijo obtiči sredi nevadske puščave. Toda odrezani od sveta so vse prej kot sami. Tu imajo hribi oči in iz njihovih votlin preži na Carterjeve krvoločni klan degeneriranih hribovcev. Večna klasika »survival horrorja« (o čemer ne nazadnje priča poplava rimejkov) v režiji kontroverznega Wesa Cravena, tiste čase še brezkompromisnega ikonoklasta in drznega neodvisneža, nadaljuje s tematiko razrednega boja, ki jo avtor načne v brutalnem prvencu Zadnja hiša na levi (The Last House on the Left, 1972), le da spopad generacij tu zamenja družinski dvoboj – na smrt, kakopak, a še na kaj hujšega.
»Zadnjo hišo na levi je Craven nasledil z bolj veščim in hitreje tempiranim Hribi imajo oči, ki že kaže vpliv mrzlične gonje in sarkastičnega humorja Toba Hooperja. Njegov pokriti voz je počitniška prikolica in njegovi Apači družina puščavskih mutantov, toda Hribi imajo oči je vendarle vestern. Za Teksaški pokol z motorko je to, kar je Hawksov Rio Bravo za Visoko opoldne (High Noon). Hawksu se ni zdelo primerno, da šerif Gary Cooper teka naokoli in prosjači za pomoč, zato njegov John Wayne to pomoč zavrne in se sam loti dela, za katero je plačan. Enako čuti Craven do nemočnih, paničnih žrtev Teksaškega pokola, zato se njegova normalna družina na napade pošasti odzove z enako mero okrutnosti. Mestnim srajcam ubijanje sicer ne gre tako lahko od rok, toda ko enkrat zavihajo rokave, s pomočjo svoje izobrazbe in iznajdljivosti v surovosti nadkrilijo še psihopate.« Kim Newman

21:00

Ljudožerci Amazonke

(Cannibal Ferox/Make Them Die Slowly)

 Umberto Lenzi, Italija, 1981, 35mm, 1.85, barvni, 93', sp

Antropologinja Gloria Davis se z bratom Rudyjem in prijateljico Pat poda v urugvajsko džunglo, da bi potrdila svojo doktorsko tezo, ki pravi: kanibalizem je mit. Toda trojica sredi pragozda naleti na newyorškega dilerja Mika, ki je na begu prav pred ljudožerskimi domorodci. Vsaj tako pravi … Lenzijev ultraeksploatacijski splatter, kršilec tabujev medkulturne, spolne in vsesplošne politične korektnosti, meja dobrega (in dobrega slabega) okusa, da o živalih ne govorimo, je v isti sapi eden »vrhuncev« in porok zatona zloglasnega italijanskega kanibalskega cikla 70-ih in zgodnjih 80-ih, ki ga s filmom Il paese del sesso selvaggio (alias Deep River Savages) leta 1972 iniciira in popularizira avtor sam, absolutni zenit pa doseže z notoričnim Cannibal Holocaust Ruggera Deodata (1979). Speči žanr je lani obudil ljubljenec horror publike, Eli Roth, s polnokrvno odo kanibalskemu filmu The Green Inferno, opremljeno z vso transgresijo in humornim duhom, ki pritiče temu žanru. (Namig: spremljajte napovedi Kinodvorove prihajajoče »Noči grozljivk«!)
 »Moja skrivna formula in edini način, na katerega lahko italijanska filmska industrija preživi, se glasi takole: snemati moramo nizkoproračunske filme, ki bodo videti prefinjeni in razkošni. Toda to ni lahko, veste?«
Umberto Lenzi

23:00