spored

sreda 23.4.2014

Zadnji tango v Parizu

(Last Tango in Paris)

Bernardo Bertolucci, Francija/Italija, 1972, 35mm, 1.75, barvni, 119', sp 

Kultna in zelo kontroverzna, ponekod prepovedana ali močno cenzurirana dekadentna erotična psihodrama o prekletem, bolnem, agresivnem ljubezenskem razmerju med ostarelim Američanom (Marlon Brando), ki je prišel v Pariz pozabljat samomor žene, in mlado, kljubovalno, frivolno Francozinjo (Maria Schneider).

18:30

Potovanje v Italijo

(Viaggio in Italia)

Roberto Rossellini, Italija/Francija, 1954, 35mm, 1.37, čb, 97', svp 

Rahlo naveličan angleški aristokratski par, Alex (George Sanders) in Katherine (Ingrid Bergman), pripotuje na jug Italije. Tam naj bi prevzela in takoj zatem spet prodala večje posestvo, ki jima ga je zapustil pokojni stric. Alex je zadržan, hladen in zakopan v posle, zato Katherine sama pohaja po neapeljskih ulicah, obiskuje muzeje in se utaplja v lokalnih tradicijah. Zgodi se čudež. Najbolj znamenito sodelovanje italijanskega režiserja in švedske igralke predstavlja Rossellinijev odmik od realizma k modernejši estetiki in velja za enega najbolj presunljivih ljubezenskih filmov.
»V vseh tako imenovanih neorealističnih filmih so preostanki tradicionalnega realizma spektakularne, dramske ali psihološke vrste. Razgradimo jih lahko na naslednji način: dokumentarna realnost plus nekaj drugega, lahko je to plastična lepota podob, družbeni čut, poezija, komika in tako dalje. Pri Rosselliniju pa bi zaman poskušali na ta način ločiti dogodek od želenega učinka. Pri njem ni nič literarnega ali poetičnega, celo nič »lepega«, če hočete, v prijetnem pomenu besede: Rossellini režira dejstva. Njegovi liki se zdijo obsedeni z nekim demonom gibanja. /…/ Gre za to, da gesta, spreminjanje, fizično gibanje Rosselliniju pomenijo samo esenco človeške realnosti. Gre tudi za prečenje filmskega sveta, ki pri tem tudi sam in še bolj vzgiba lik, ki se pomika skozenj. Rossellinijevski univerzum je univerzum čistih dejanj, ki so sama po sebi nepomembna, vendar pa nekako, celo brez vednosti Boga, pripravljajo nenadno, bleščeče razodetje svojega pomena. Tako je s tistim čudežem iz Potovanja v Italijo, ki je neviden za oba junaka in komajda viden tudi za kamero, poleg vsega pa tudi precej dvoumen (Rossellini ne trdi, da gre za čudež, ampak le za tisto množico krikov in prerivanja, ki ji pravimo čudež), vendar pa s svojim trkom ob zavest obeh junakov nepričakovano povzroči, da njuna ljubezen izbruhne na plan.« André Bazin

21:00