maj

Markiz de Leguineche (Luis Escobar) se ob koncu Francove diktature po tridesetletnem izgnanstvu vrne v Madrid. Španija je ponovno monarhija, markiz pa namerava pri kralju izprositi nekdanje privilegije in aristokratski položaj, ki mu pripada. V nizu absurdnih situacij in množici čudaških likov mu spodletijo vsi poskusi, da bi se dokopal do kraljeve družine. Drugi del Berlangove satirične trilogije o španski družbeni eliti v času zatona frankističnega režima.

Peterica republikanskih vojakov se odloči Francovi četi ukrasti telička. Podvig se izjalovi, četa uniči vaško fiesto in sproži cel plaz neverjetnih dogodkov. Berlanga sredi osemdesetih posname prvo špansko komedijo, umeščeno v čas državljanske vojne. V režiserjevi satirični viziji vojne je zmaga vselej na strani nesposobnih.

»Nisem pristaš filmov s simboličnim koncem, a prav takšnega ima Telica. Konča se z mladim bikom ... Ta bik je Španija, saj Španiji pravimo bikov kožuh, hočem reči, takšen je simbolizem tega konca: z državljansko vojno smo ubili veselje in srečo, to je zabavo, katere so si želeli nacionalisti, in ekonomijo, ki je bila želja republikancev – jesti, da bi potešili svojo lakoto.« Luis García Berlanga

Jasmina je nadaljevanje Begovićevih filmskih obsesij z zgodbami o majhnih velikih ljudeh in okoliščinah, v katerih se znajdejo. Safa in njena vnukinja zbežita iz obleganega Sarajeva v družinski apartma na morju. Safa si z vnukinjo poskuša urediti življenje, vendar jima sosed Stipe, alkoholik, vse otežuje. Ker pa je življenje nepredvidljivo, je Stipe nazadnje primoran skrbeti za Jasmino. Topla in gledljiva družinska melodrama, ki jo odlikujejo odlična izvedba in sijajni igralci, med katerimi velja omeniti predvsem Zijaha Sokolovića in Nado Đurevsko.

Lokalni rabelj (José Isbert) se po letih brezdelja in pobiranja državne plače bliža upokojitvi. Preostajata mu le še dve nalogi: hčeri mora poiskati moža, sebi pa naslednika. Idealnega kandidata najde v pogrebniku Joséju Luisu (Nino Manfredi), ki poroči njegovo hčer in hkrati prevzame rabljevo službo ter državno mezdo. A situacija nenadoma postane sila resna, ko novi rabelj prejme ukaz za izvršitev smrtne kazni. V svoji mračni parodiji brutalnih usmrtitev Francovega režima Berlanga mojstrsko krmari med tragedijo in črnim humorjem. Klasika in mojstrovina španskega filma.

Siva metropola, začetek sedemdesetih, »zlata leta« ekonomskih migracij v Zvezno republiko Nemčijo. Emmi (Brigitte Mira), šestdesetletna vdova in poklicna snažilka, nekega deževnega večera po naključju zaide v »gastarbajtarski« lokal in se zaplete v strastno romanco z Maročanom Alijem (El Hedi Ben Salem). Aliju je v resnici sicer ime drugače, vendar v Nemčiji vse druge delavce iz njegove dežele imenujejo Ali. Ljubezenska idila kmalu naleti na brutalno in, zdi se, nepremostljivo nasprotovanje okolice. Emmi prestaja mučno šikaniranje sodelavk, sosed in ostalih someščanov; ogorčeni so zlasti (sicer že odrasli in odseljeni) otroci zaljubljene vdove. Bolj kot dejstvo, da je Ali mnogo mlajši od Emmi, jih moti njegovo poreklo in socialni položaj gastarbajterja. S filmom Vsi drugi se imenujejo Ali se Fassbinder na najbolj nazoren način pokloni svojemu velikemu vzorniku Douglasu Sirku, saj gre za skoraj dobesedno priredbo Sirkove klasike Vse, kar dovoli nebo. Fassbinderjev presežek nato tiči v križanju tradicionalnih konvencij hollywoodske melodrame z modernistično estetiko in umeščenostjo na skrajni družbeni rob, kjer solidarnost med ponižanimi in deklasiranimi ni samoumeven romantičen mit, pač pa težko izborjena vrednota in praksa. Morda najbolj znamenit in priljubljen Fassbinderjev film vseh časov.

Španska komedija, bolje tragikomedija zmešnjav. Prevarana dublerka (Carmen Maura) si najprej misli vzeti življenje, potem pa se le spravi v red in se sklene maščevati prevarantu, sicer poročenemu moškemu. Podobne misli spreletavajo tudi njegovo ženo. Na robu živčnega zloma je tudi igralkina prijateljica – tip, s katerim se je prejšnjo noč zapletla, je nek terorist, in zdaj je tudi njej za petami policija. Po epizodi z uspavalom v paradižnikovi mezgi vse poti vodijo samo še na letališče, kjer se obeta pravi mehiški »shootdown«. Nominacija za oskarja za tujejezični film in dva feliksa za Almodóvarja in Carmen Maura.

Prost vstop za študente.

Deloma umetniška ekspertiza, deloma fikcijska satira na rusko zgodovino (in sedanjost) prečka različna obdobja turbulentne ruske zgodovine, od 18. stoletja do časa pred boljševiško revolucijo. Peter Veliki biča svojega generala, Katarina Velika išče miren kotiček med vajo za uprizoritev lastne drame, družina poslednjega carja v miru večerja in se ne ozira na prihajajočo revolucijo, leta 1913 stotero aristokratov iz cele Evrope pleše valček na zadnjem velikem cesarskem plesu.

Američan nemškega porekla (Jean-Marc Barr) takoj po drugi svetovni vojni prispe v okupirano Nemčijo. Stric (Ernst-Hugo Järegård) mu priskrbi službo ščipalca kart na nočnem vlaku. Po opustošeni deželi še vedno razsajajo ostanki nacističnih sil, ki jih zavezniki neusmiljeno preganjajo in iztrebljajo. V vrtincu spletk bi mladenič rad ostal nevtralen, vendar ga sveža zaljubljenost postavi pred težke odločitve. Vizualno impresivna, metafizična pravljica.

Lepega večera ob koncu tisočletja se nad mestece nekje na severni polobli spusti vzdušje apokalipse. Posli čez noč propadajo. Čarovniku spodleti pri preprostem triku in človeka dejansko prežaga na pol. Dogajajo se bizarni verski rituali. Nekega priseljenca brutalno napadejo in pokončajo sredi brezbrižne množice. Lojalnega uslužbenca odpustijo brez razloga. Mesto se nahaja v krempljih socialnega kaosa in prometnih zamaškov. Karl, s pepelom posuti poslovnež srednjih let, blodi po mestu in jadikuje. Da bi prišel do zavarovalnine, je podtaknil požar v svoji prodajalni pohištva, vendar se mu načrt izjalovi.

»Obsedeni avtor in milenijaristična iluzija arhaizma torej – regresivni kino, ki naslavlja modernost preteklega stoletja. Vidimo Dixa in mračnega Turnerja, gledamo mesečnega Buñuela in morbidnega Tatija, beremo Becketta, Harmsa in Dostojevskega, poslušamo Bennyja Andersona, nekdanjega člana ABBE (ki je potemtakem predstavljala vrh absurdnega in fantastičnega objektivizma v pop glasbi?). Tehnično je Roy sicer konzervativec, a seveda se je od inteligentnega konzervativca moč naučiti več kot od preprostega liberalca (Marx).« Nil Baskar

Fordova upodobitev enega največjih mitov Divjega zahoda, družinskega spopada pri O.K. Corralu leta 1882, kjer so legendarni šerif Wyatt Earp, njegova brata Virgil in Morgan ter njegov zvesti pajdaš Doc Holliday postrelili zločinske goveje barone, rodbino Clanton, in tako odstranili poslednjo oviro za demokratičen razcvet mesteca Tombstone, za začetek civilizirane ere. Seveda je Moja draga Klementina mnogo več kot ta preprosta zgodba; po mnenju mnogih ne gre samo za najboljši Fordov vestern ali njegov najboljši film na splošno, temveč za enega največjih filmov vseh časov.

»Z Mojo drago Klementino Ford mitu nadene človeški obraz. Če je Poštna kočija zelo dobra proza, potem je Klementina čista poezija.« Lindsay Anderson

Značilna Almodóvarjeva komorna komična drama. Postavni mladenič (Antonio Banderas), ki so ga pravkar odpustili iz psihiatrične bolnišnice, ugrabi zadrogirano porno starleto (Victoria Abril), o kateri sanja že celo življenje. Zapre jo v stanovanje in jo kani imeti privezano tako dolgo, dokler se ne bo vanj zaljubila, se z njim ljubila in naposled tudi poročila. Glasbo za film je prispeval Ennio Morricone.

Rebecin (Victoria Abril) mož je bil nekoč prva in velika ljubezen njene mame, znane španske dive Becky del Páramo (Marisa Paredes). Mož je umorjen, mati in hči pa se spreta. Sodnik, pristojen za primer, se ponoči potika po ulicah, oblečen v žensko po vzoru nekdanje dive.

»Na linearen način sem hotel povedati zgodbo, ki je vse prej kot linearna, kar velja tudi za scenarij. Čas v scenariju je razdrobljen in šele nekje na polovici se vzpostavijo razumljive vzporednice. Čeprav se v filmu pripetita dva umora, moj namen ni bil opisovati, kako sta se zgodila, ali pa ustvarjati napetost in intrigo kot v kriminalki. Zanimalo me je, kako dve smrti učinkujeta na junake filma in kako potem ti junaki občutke krivde in nedolžnosti obrnejo sebi v prid.« Pedro Almodóvar