novice

Mizoguchi z Detelo

32. grafični bienale Ljubljana:
Kriterij rojstva


V Mizoguchijevem filmu Legenda o Ugetsu (Ugetsu monogatari, 1953) se srečata svet živih in svet mrtvih v osupljivi kombinaciji surovega realizma in misteriozne vizualizacije, ki daje videnemu občutje daljnega privida. Zgodba je povzeta po knjigi Uede Akinarija. V času državljanske vojne v šestnajstem stoletju se lončar Genjiro, ki biva na obrežju jezera Biwa, odpravi v mesto prodajat svoje izdelke. Spozna lepotico, ki ga povabi na svoj grad, kjer postane njen ljubimec. Ko ga budistični menih opozori, da je ta gospa Wakasa v resnici duh mrtve princese, od katerega mu grozi smrt, si pusti na telo napisati zaščitne pismenke; z njimi eksorcira duha; vrne se domov. Doma se sreča z ženo, ki ga je čakala – a v naslednjem hipu se izkaže, da je bila tudi ona privid; medtem ko ga ni bilo, je bila umorjena. Film so interpretirali različno – v tematizaciji brutalnosti vojne so videli tudi Mizoguchijevo samokritično stališče do lastnega filma iz časa druge svetovne vojne 47 samurajev (Genroku Chûshingura, 1941), ki je nedvomna mojstrovina, a se je vklopil v sistem tedanje militaristične propagande. Pogledi, ki so zmogli onkraj moralističnega gledanja, ki je Genjirovo ljubezen do Wakase razumelo zgolj kot prekršitev dolžnosti in izdajstvo resnične ženske zaradi privida, videti kompleksnost in lepoto, s katero je Mizoguchi pokazal Wakasin lik, so lahko film interpretirali tudi feministično, saj sta tako Miyagi kot Wakasa umrli kot žrtvi nasilja v družbi, ki jo obvladujejo patriarhalne vrednote. V tem, kako se srečata svet živih in svet mrtvih s presunljivostjo, ki prebudi razmišljanje o prividnosti vsega, kar imamo za najbolj nevprašljivo realno, in realnosti tistega, kar imamo za prividno, pa je v filmu mogoče prepoznati osupljivo obuditev vzdušja in temeljne problematike starega gledališča nō v novem mediju.

Zakaj sem, ko sem bil naprošen, naj za kinotečni program, spremljajoč letošnji grafični bienale, predlagam film, povezan z Juretom Detelo, izbral prav tega? Detela je bil velik cinefil (film je bil navdih več njegovim pesmim) in je ta film ljubil; o njem ni sicer zapustil nobenih zapisov, a zapomnil sem si pripoved njegove prijateljice Marte Jablonsky Šegula, ki mi je omenila, da je znal edini od prijateljev in znancev ta film gledati tudi iz perspektive zaklete princese; da je razumel njeno tragiko in njeno željo.

To ni naključje; povezuje se s temeljno problematiko njegove poezije. Detela je zavračal tisto na videz najbolj samoumevno organizacijo človeškega življenja, ki je zasnovano kot življenje od tujih smrti in je hkrati utemeljeno na ločevanju sveta živih od sveta mrtvih, še več, na paniki sveta živih pred svetom mrtvih, ki morajo biti mrtvi, da se živi lahko počutijo živi v nasprotju z njimi. Detela, ki se je zavedal, da je resnično življenje šele tisto, ki mu smrt ni nasprotje, je v pesmi Kriterij rojstva razglasil zmotnost obstoječih delitev na žive in mrtve – obenem pa se je zavedal, kako nevarna je lahko taka razglasitev (problematizacije meje med živimi in mrtvimi so pogosto služile za opravičevanje ubijanja, češ, saj ubijanje ni zares ubijanje – za Detelo pa se, ravno nasprotno, s problematizacijo te meje začne neznosna odgovornost do tega, da ne bi koga ubil); zavestno se je razglasil za edino inkarnirano smrt:

Biti edina
inkarnirana smrt.
Prvi razglašam
njeno lepoto
za zmeraj.
Ker vem, da za svoje
rojstvo hoče
le moje telo,
ki je večno.
In vse dosedanje
polarizacije
na žive in mrtve
razglaša za zmotne.

Detela je bil po razglasitvi te zmotnosti nedvoumen: ni mu šlo samo za svobodo živih, ampak tudi za svobodo mrtvih in duhov. V eni od beležnic je zapisal o svoji “Antigonini pesmi”:

Antigona – arhetip mrličev – njihove sle po svobodi.

Arhetip VSEH mrličev, njihovega odklanjanja v ujetost, v zaprtost civilizacijskih konotacij …

V “Ionovi pesmi” pa pravi:

Poslušal sem Beethovna, ker je hotel
povsod svobodo, tudi za duhove
in za mrliče. Kajti zla ni v barvah
in ne v temi, temveč v koordinatah
in mrežah.

Dovolj je pomisliti na Legendo o Ugetsu, da se zavemo, kako nevaren prostor se s tem odpre. Detelova težnja po skrajnem nenasilju je bila način, kako se soočiti s to nevarnostjo in jo vzdržati. Motijo se tisti, ki imajo Detelo za nekoga, prerahlega za ta svet; Detelova drža je bila heroizem človeka, ki se neposredno spopada s simbolnimi mehanizmi sveta in hoče intervenirati vanje. In pri tem za svojo pisavo v nasprotju s pismenkami, napisanimi na Genjirovem telesu, želi, da ne bi ubila niti mrtvih.

Miklavž Komelj

Program

Legenda o Ugetsu, 20. 9. ob 20.00

*****************************************

Film je predvajan v sodelovanju z 32. grafičnim bienalom Ljubljana. Letošnji bienale z naslovom Kriterij rojstva, ki je povzet po pesmi slovenskega modernističnega pesnika Jureta Detele, ponuja razmislek o tem, kako lahko poezija intervenira v simbolne koordinate sveta in je izhodišče za raznovrstna razmerja med umetniškimi deli.