novice

Nova svetloba: Češko leto

Češko leto (Špalíček, 1947), prvi celovečerni lutkovni film Jiříja Trnke, poetično upodablja ljudske šege in običaje, ki se že stoletja dolgo ohranjajo na češkem podeželju. Filmsko suito, posneto po motivih Zbirke narodnih pesmi (Špalíček národních písní) Mikoláša Aleša, sestavlja šest povezanih delov, umeščenih v posamezne letne čase. Lirično pripoved in igro preprostih lutk, oblikovanih po navdihu ljudske umetnosti, pospremi glasba Václava Trojana z motivi ljudskih pesmi.

Film, med drugim nagrajen z zlato medaljo mednarodnega filmskega festivala v Benetkah, je nastal kot antologija šestih sprva samostojnih kratkih filmov – Pust (Masopust), Pomlad (Jaro), Legenda o svetem Prokopu (Legenda o sv. Prokopu), Romanje (Pouť), Blagoslov (Posvícení) in Betlehem (Betlém). Jiří Trnka, ki ni le avtor lutk in scenografije, pač pa tudi scenarija, je lahko pri ustvarjanju v polni meri izrazil svoj likovni čut in talent za scenografijo. Žanru lutkovnega filma, ki je dotlej povečini veljal za nezahtevno formo, pa je s tem vtisnil novo podobo. Skupaj s Hermíno Týrlovo in Karlom Zemanom je tako inavguriral zlato dobo češkega animiranega filma, ki je žel tudi priznanja na mednarodnih festivalih. Gledalci lahko po več kot 70 letih znova doživijo poetičnost Trnkovega lutkovnega filma po zaslugi nove digitalno restavrirane različice, ki je nastala v laboratoriju Magyar Filmlabor v Budimpešti pod vodstvom češkega Nacionalnega filmskega arhiva iz Prage.

Digitalizacijo so opravili na podlagi izvornega negativa, ki je predstavljal tako najstarejši kot fotografsko najbolj kakovosten izvorni vir slike. Pri dveh epizodah, katerih izvorni negativ se ni ohranil (Legenda o sv. Prokopu in Betlehem), so uporabili generacijsko najbližji interpozitiv. Filmski materiali nekaterih epizod so bili močno obrabljeni, kazali so znake velikega števila mehanskih poškodb, nečistoč, na določenih mestih pa so bili manjkajoči deli slike v obsegu nekaj filmskih sličic zamenjani z zaščitnim trakom (blank).

Namen digitalne restavracije je bil povrniti podobo, ki bi karseda zvesto odslikavala stanje, v kakršnem so film videli gledalci v času premiernega predvajanja konec leta 1947. Zato so bili med postopkom restavriranja odstranjeni znaki staranja in uporabe izvornih materialov, ne pa tudi tisti elementi ali nepopolnosti, ki so posledica izvornih ustvarjalnih postopkov ali uporabljenih tehnologij. Odločanje o tem, ali posamezen element odstraniti ali ohraniti, pa je vselej potekalo od primera do primera, predvsem glede na to, ali bi v prečiščeni visokoresolucijski sliki ti elementi delovali kot motnja, kar bi lahko privedlo do nehotenega odvračanja gledalčeve pozornosti od samega filmskega dela.

Med značilne elemente, ki so jih v filmu ohranili, spadajo denimo preklopni znaki za operaterje, ki so vtisnjeni v negativ na koncu vsakega koluta, ali sledi nezaželene svetlobe. Ohranili so tudi nepopolnosti, ki so posledica uporabljene metode stop-motion animacije; običajno gre za roko animatorja ali rekvizit, ki se pojavi v kadru sličice. Nasprotno pa so digitalno odstranili vse poškodbe, ki so nastale kot posledica uporabe ali staranja filma. Pri tem ni šlo le za manjše mehanske ali kemične poškodbe zgornjih plasti filmskega traku, kot so praske, kontinuirane ali prekinjene odrgnine, nečistoče in sledi lepila za sestavljanje filmskega negativa, temveč tudi za zahtevnejše retuše nekdanjih popravil perforacij ali pretrganega traku, ki so segale v vidno polje posamezne sličice. Film so po vsej dolžini avtomatično stabilizirali in rahlo zmanjšali trepetanje slike (deflicker), kar je omogočilo tudi zmerno uravnavanje barvnega utripanja, značilnega za filmski material agfacolor.

V primeru manjkajočih delov izvornih materialov je bilo treba sličice digitalizirati s pomočjo starostno najbližjih izvornih virov, v katerih so se te še ohranile. Barvne razlike med uporabljenimi viri so nato skušali izravnati do te mere, da bi bila uporaba fragmentov iz drugih virov kar najmanj vidna. Na mestih, kjer se manjkajoči deli negativa niso ohranili niti v materialih kasnejših generacij, so ostale črne sličice.

Ker je bil glavni vir za digitalizacijo slike izvorni negativ, je bilo treba barvo in svetlost slike določiti na podlagi izbrane referenčne filmske kopije, in sicer tako, da bi slika ustrezala videzu izvornih distribucijskih kopij. Med ohranjenimi kopijami so zato kot referenco izbrali najlepše barvno ohranjeno kopijo z optičnim zvočnim zapisom na filmskem traku agfacolor, na katerem je bil film v času prvega prikazovanja distribuiran. Barvna nastavitev digitalno restavriranega filma tako jemlje za izhodišče to konkretno filmsko kopijo, z upoštevanjem možne barvne degradacije.

Tudi restavriranje zvoka je potekalo s ciljem posredovati današnjemu gledalcu izkušnjo takratne publike. Kakršnikoli posegi, ki bi odstranili akustične pomanjkljivosti ali napake, nastale v teku snemanja in postprodukcije filma, so bili tako nedopustni. Odstranili so zgolj napake, ki so nastale kot posledica obrabe ali staranja filmskih materialov, pri čemer je bil celoten zvočni zapis prilagojen parametrom izvorne verige zvočne reprodukcije, da bi simuliral akustične okoliščine tedanjih kinematografov.

Digitalna restavracija filma je nastala v okviru projekta Digitalno restavriranje češke dediščine, ki ga financirajo države Evropskega gospodarskega prostora (Islandija, Norveška, Lihtenštajn) in Ministrstvo za kulturo Češke republike.

Tereza Frodlová
(prevedla Maša Peče)