novice

Michel Chion: Jacques Tati

Jacques Tati, igralec, scenarist, režiser in včasih producent svojih filmov, je bil poleg Chaplina eden najcelovitejših filmskih avtorjev. Tak status je dosegel in ohranil za visoko ceno: v petintridesetih letih kariere je posnel le šest celovečercev, od tega pet igranih, a je zato nenehno zavračal ponudbe, ki so prihajale predvsem iz ZDA in so bile kar najbolj vabljive, vendar bi se moral ob njih sprijazniti z običajno potjo tradicionalnega komika.

Pri tem bi se lahko bali, da bo njegovo delo doletela usoda, ki je velikokrat namenjena zahtevni izrazni obliki, kakršen je komični film: da ga bodo sicer še naprej občudovali, vendar ne bo več delovalo. Tati je bil že v času življenja soočen z grenko izkušnjo izgube velikega dela občinstva po neuspehu filma Playtime (1967). Vendar nas nedavno ponovno predvajanje njegovih prvih treh filmov v Franciji lahko pomiri: Tatijevi filmi zmorejo pri petdesetih sedežih v najmanjši dvorani enega tistih modernih, tako “funkcionalnih” kot negostoljubnih kompleksov, ki bi jih znal zelo dobro naslikati v Playtimu II, znova ustvariti ozračje ljudskega kinematografa, ki ga izmenično preplavljajo valovi smeha, razneženosti in ganjenosti. Poleg tega lahko združijo generacije, ki se sicer ne družijo več, v kinu vsekakor manj kot kjerkoli drugod. Anarhično sožitje mladih trendovskih parov, nostalgičnih šestdesetletnikov in osredotočenih cinefilov pred ekrani, kjer se ponovno vrtijo njegovi filmi, bi ga razveselilo in mu dokazalo, da se ni spremenil zgolj v spomenik in da je ostal, kjer je zmeraj bil, vedno nekje drugje; tisti, ki ga pozabljamo omeniti na seznamih najboljših v filmski kulturi, ki pa ga, kadar se spomnimo, znova odkrivamo kot enega največjih.

Tati je govoril, da je rokodelec, obnašal pa se je kot umetnik; ni hotel delati serijsko, imel je dovolj poguma, da je razočaral, tvegal, predlagal nekaj, česar od njega ni nihče pričakoval, si vzel čas za izdelek, ki ga je bilo mogoče gledati stokrat in vsakič odkriti kaj drugega. Šel je v številne skrajnosti, v Playtimu je igral demiurga, v Prometni zmedi (Trafic, 1971) pa fotografa surove resničnosti. Iskal je tehnične inovacije, in to ne samo v zvoku, iz razpoložljivih, starih in novih sredstev je potegnil nove možnosti: v nasprotju z nekakšno legendo o “primitivnem filmskem ustvarjalcu” je Tati izoblikoval zelo prefinjen način režije. Film bi v svoji kmalu stoletni zgodovini težko našel avtorje, ki so tako kot on zajemali iz vse njegove zgodovine, saj nemi film pri njem podaja roko videu. Eden nedokončanih načrtov, o katerem je Tati rad govoril, povzema to hotenje, da bi bil povezovalec zgodovine filmskih predstav: njegov načrt, da bi ozvočil stare neme filme in jih tako predstavil novim generacijam.

/…/

V umetnosti zabave na ekranu je Tati povzročil svojo malo revolucijo, ker je komičnemu liku podelil pravico do smeha. Ne do neumnega in napadalnega smeha, s kakršnim se včasih smeji debeli Olio v trenutku, ko jih sam skupi, ampak do ironičnega in odmaknjenega smeha opazovalca, kakršen je smeh gledalca vpričo položaja, v katerega se pogreza nekdo drug. Ko na primer Hulota na pogrebu zamenjajo za žalujočega sorodnika in mu prihajajo stiskat roko ter mrmrat sožalja, se mu zdi položaj smešen in uide mu živčno hehetanje.

Komična demokracija, za katero si prizadeva avtor (iz vsakogar narediti Hulota), torej gledalcu in likom podeljuje enake pravice, vpliv pa ima tudi znotraj filmske “ekipe” – vsak je lahko zdaj povod za smeh zdaj se sam smeji.

Tako omajanje gledalčevega položaja seveda ni bilo vedno dobro sprejeto; izbruh neustavljivega smeha med delavci v Plastacu vpričo neuporabnih cevi, ki jih bruha stroj v Mojem stricu (Mon oncle, 1958), spodbija naš privilegij, da bi se ob njih zabavali. Mogoče nam zato ni več do smeha.

Tati svojo – razumljivo – skrb za kontinuiteto predstavlja kot zgolj dosledno nadaljevanje nepretrganega razvoja umetnosti zabave. Najprej naj bi bil en sam šaljivec, ki je sam poskrbel za vse, potem tandem Stan in Olio po modelu belega klovna in klovna avgusta, potem bratje Marx, ki so se menjavali pri gegih, potem Tati, ki je ta razvoj samo pripeljal do skrajnega konca, tako da je vse svoje mnogotere like izmenično postavljal za potencialne komike.

Vendar pa se bratje Marx ne umeščajo na linijo, ki naj bi vodila od enega samega začetnega junaka, na katerega se je zgrinjal ves smeh, do demokratične komike, ki jo je uvedel Tati, in on se tega dobro zaveda. Bratje Marx so burkeži, ki sprožajo smeh na račun drugih ali s svojimi šalami, manj pa se smejimo na njihov račun. Toda tistemu, ki prelomi z obstoječim, je vedno težko: treba je povedati, da je po filmu Playtime občinstvo samo zavrglo Tatijevo demokratično komiko. Kakor da ideja “vsi so smešni” ne bi bila očitna in prijetna. Resnici na ljubo predpostavlja poseben pogled.

Michel Chion

Izseki iz: MICHEL CHION: Jacques Tati, Prevod: Suzana Koncut, Slovenska kinoteka, Ljubljana 2017

Predavanji Michela Chiona:

O komiki Jacquesa Tatija, 18.10. ob 18.00
Pisava v filmu, 19.10. ob 18.00