novice

Filmski dvojček: Prvinski nagon + Vrtoglavica

Februarja 2016 sem obiskala prvo edicijo festivala Toute la mémoire du monde, ki ga pripravlja Francoska kinoteka. Festival “se je rodil v kontekstu prehoda filma v digitalno dobo“ in njegov program sestavlja “izbor najnovejših prestižnih restavracij“, kar pomeni nabor digitalno restavriranih filmov, prikazanih z digitalnih nosilcev; na srečo marsikaterega cinefila pa je osrednji program spremljal bogat seznam filmov na izvirnih nosilcih. In da sreča ni bila slepa, je bil glavni gost festivala Paul Verhoeven, ki je brez dlake na jeziku uvedel marsikateri festivalski film. Najbolj nepozabni sta bili projekciji Verhoevenovega Robocopa (1987) in Hitchcockove Vrtoglavice (Vertigo, 1958), ki je bila še zlasti “češnjica za povrh“, saj smo gledali izvirno technicolor kopijo, isto, ki so jo pred toliko desetletji oboževali novovalovci in za katero so organizatorji poudarili, da jo javno projicirajo zadnjič. Kopija je sicer res “zdrajsana“, manjka ji marsikatera sličica in dodane so ji številne zlepke, a še vedno je več kakor osupljiva, technicolor blesti v silovitem razkošju barv. A preden se je Vrtoglavica zavrtela, je o svoji strastni ljubezni do čudovite klasike spregovoril mojster Verhoeven. Govoril je o tem, kako je bilo, ko je film, takrat na rednem sporedu, videl prvič, kako ga je po prvem ogledu več tednov obsedeno hodil gledat na dva ali tri dni, kako je potem začel študirat ves Hitchcockov opus in kako to počne še danes: raziskuje montažo in premike kamere, kar ga pri Hitchcocku najbolj osuplja, pa je razmerje med psihologijo kamere in liki. Nazadnje je spregovoril tudi o tem, koliko in kaj vse je iz Vrtoglavice črpal pri ustvarjanju filma, ki je postal takojšen kult – vprašanje je morda, ali je to tudi ostal –, filma Prvinski nagon (Basic Instinct, 1992).

Gledalci Slovenske kinoteke imajo v septembru priložnost, da si ogledajo ta (karseda klasičen, a tudi kulten) filmski dvojček, zelo raznolika filma, ki komunicirata na številnih ravneh.

Verhoeven je v uvodu opisal predvsem vizualne prvine Vrtoglavice, ki odzvanjajo v Prvinskem nagonu – te je pogosto “snel“ neposredno, drugič so navdihnile povsem svojstven izraz. Najprej je spregovoril o najbolj očitnem – o videzu glavnega ženskega lika (vloge, ki je Sharon Stone katapultirala med “velike“). Kljub razlikam med Hitchcockovo protagonistko, ki sicer je usodna, a tudi pasivna, in Verhoevnovo aktivno fatalko so podobnosti očitne: barva las, frizura in šminka, slog oblačil in (ter predvsem) skrivnostna in temačna atmosfera, ki jo ženski izžarevata. Spregovoril je o lokaciji, vetrovnem in noirovskem San Franciscu ... in o tem, da je v njem našel nove, nič manj razburljive ulice in mostove.

Ko pogledamo onstran vidnega, najdemo v Prvinskem nagonu še številne hitchcockovske prvine (na delu pravzaprav ni le Vrtoglavica). Glavna moška lika v obeh filmih sta “skrhana“ policaja, ki se ujameta v past strasti, ta ju povsem obsede in nadzor jima hitro in zanesljivo uide iz rok. Zanimiva je tudi vzporednica med stranskima ženskima likoma v obeh filmih – “druga“ ženska je policistova prijateljica, očitno bivša ljubimka, nič kaj skrivnostna in zelo stvarna (hodi v službo, pogovarja se o vsakdanjih rečeh ... v obeh filmih je rjavolaska in v obeh filmih nosi očala).

Ob ogledu filmskega dvojčka postane več kakor očitno, da Verhoeven kljub “skopiranim“ usodnim ženskam in pogubnim strastem, vihravim lokacijam in napetim zasledovanjem dostavi povsem nov in na marsikateri način inovativen film, ki je razburil duhove devetdesetih in postavil marsikateri tlakovec sodobnemu trilerju. Prvinski nagon velikemu blagajniškemu izkupičku navkljub zanesljivo ni Verhoevnov najboljši film in tudi ne njegov najboljši hollywoodski, a v oči bije razmislek – le redkim mojstrom se je v sodobnem Hollywoodu, v nadzirani meki filmskega trgovstva, posrečilo posneti kultni film ... kolikšen mojster je torej Verhoeven, ki jih je svojčas nanizal kar nekaj?

Varja Močnik

PROGRAM:

Vrtoglavica, 23. 9. ob 19.00
Prvinski nagon, 23. 9. ob 21.30