novice

In memoriam: Lazar Stojanović

Zlobni kolaž: Plastični Jezus

Zlobni kolaž je termin, ki ga tu uporabljam namesto termina montaža atrakcij. Eisensteinov termin je bil dobro znan generaciji pred Lazarjem Stojanovićem in seveda tudi pozneje, saj so se ključni teksti o filmu tako z Vzhoda kot z Zahoda hitro razširili v svetu jugoslovanske kinematografije. Šokantne povezave slik, o katerih je Eisenstein pisal leta 1923, se ne nanašajo na notranji odnos slik, na abstraktnost, iz katere izhaja nova asociativnost, temveč so v določenem politično-zgodovinskem in kulturnem kontekstu predvidljivo šokantne oz. škandalozne: verbalni opisi slik iz filma imajo enako semantično prepričljivost kot film sam.

Lazar Stojanović je naredil montažo dokumentarnih sekvenc iz arhivov Jugoslovanske kinoteke, ki niso bili cenzurirani, in jih vpletel v serijo acts gratuits (naključna dejanja), ki spominjajo na siceršnjo filmsko poetiko s konca 60. in začetka 70. let v Jugoslaviji: razrahljan zaplet komajda povezuje fragmente družbene realnosti, ki jih razumemo šele v asociativni povezavi z dokumentarnimi fragmenti. In dokumentarni fragmenti ne predstavljajo družbene realnosti prima facie, ampak propagandne izdelke nacistične, kvizlinške in socialistične propagande: na podlagi pridobljenega znanja in zgodovinskih izkušenj vemo, da realnost ni bila propaganda, da je bila tisto, česar v propagandi ne vidimo, ker je skrito. Tako jasen in precizen interpretacijski okvir se je prav ponujal ideološkim čuvajem svetega in tajni policiji. Razumemo lahko, zakaj je dolgometražni film (prva takšna diplomska naloga na akademiji v Beogradu) dobil najvišje ocene profesorjev ter bil sprejet s splošnimi pohvalami in navdušenjem – v kontekstu novega liberalnega vala, vzdušja kritike in osvobojenosti. Represivni ukrepi zoper svobodo izražanja v umetnosti so imeli ob strahu, ki so ga generirali, tudi svojo drugo stran: nagrade na tujih festivalih, posebej za filme, so kar deževale. S precejšnjo zamudo so ustrezni organi v filmu izpostavili en kočljiv element in sprožili akcijo: iz zgodovinske perspektive že sprejetih avantgardnih praks in znosno odmerjene kritičnosti filma je izstopalo in bilo nesprejemljivo nekaj, česar ni bilo dopustno povezovati z nobenim od teh elementov – podatki o identiteti oseb iz nomenklature, zunaj zgodovine, sedanjosti in kritike. Šlo je za posnetek poroke Lazarjevega prijatelja – oba prisotna očeta sta bila generala. Lazar Stojanović torej ni bil preganjan in ni sedel tri leta v zaporu zaradi zlobnega kolaža, temveč zaradi banalne vohunske prakse. Zlobni kolaž je kot model filmske poetike ostal, uporabljali so ga ne samo tisti, ki so bili blizu Lazarju po idejah, denimo Dušan Makavejev, ampak tudi tisti bolj državoljubno opredeljeni. Lazar Stojanović je namreč kombiniral zgodbo o dveh tedanjih “prekercih”, umetnikih, ki nikakor nista mogla dobiti družbene podpore z dokumentarnimi posnetki lažnega diskurza totalitarnih propagand: oba se pojavljata v filmu in igrata sebe – Tom Gotovac, umetnik-performer, in Vukica Đilas, hčerka najslavnejšega jugoslovanskega disidenta (njeni kratki filmi so šele pred kratkim vzbudili pozornost raziskovalcev). Vse ostalo, osebe in urbana ali vaška pokrajina, pripadajo postopku acte gratuit, skoraj harmsovski naključnosti dogodkov, ki so bili edino preostalo pribežališče pred ideomorfno naracijo. Ženska, ki zaradi ljubosumja ubije Toma, je pravzaprav samo dokaz, da niti v tem – želeli bi si reči “zasebnem” – narativnem prostoru ni upanja. Nakopičena družbena nasprotja so nujno proizvajala nasilje.

Ko sem film končno gledala v kinu leta 1989, v zelo kratkem obdobju omejenega upanja, sem Plastičnega Jezusa (Plastični Isus, 1971) brala kot popoln priročnik za možnosti razpada družbe, v kateri sem živela, z natančno opisanimi notranjimi razlagami vojne, ki bo sledila. Aktualnost zlobnega kolaža nikoli ni bila večja. Lazar Stojanović je naredil film, ki ima danes morda še več pomenljivih sporočil, kot jih je bilo moč razbrati ob njegovem nastanku. Podobne so bile ocene tudi ob prikazovanju tehnično prenovljene verzije v muzeju MoMA v New Yorku aprila 2016, nekaj manj kot leto dni pred Lazarjevo smrtjo. Po Plastičnem Jezusu nikoli več ni dobil možnosti, da naredi dolgometražni film. A zlobnega kolaža ni nikoli opustil; beremo ga, posredno, v filmu Srbska epika (Serbian Epics, Pawel Pawlikowski, 1992), pri katerem je bil svetovalec, pa v njegovih izjemnih dokumentarcih, Škorpijoni-spomeničarji (2007) in Almost Serbs (1998), ter v filmskih portretih Ratka Mladića in Radovana Karadžića.

Svetlana Slapšak

PROGRAM

Plastični Jezus, 22. 9. ob 21.00