novice

Kino-integral: Tomislav Gotovac 80

Za nekoga, ki je izjavil, “takoj ko zjutraj odprem oči, vidim film“, večji del svojega življenja presedel v temi kinodvoran in relativno mlad postal geslo v filmski enciklopediji, Tomislav Gotovac (1937–2010) pravzaprav ni bil tako ploden filmski avtor. Toda vse, kar je hrvaški multimedijski konceptualni umetnik pri filmu ustvaril od začetka šestdesetih do prvih let novega tisočletja, vključno s tistim, kar je “realiziral z drugimi sredstvi“ (fotografijo, performansi in umetniškimi akcijami), je nosilo močan pečat ortodoksnega umetnika, filmarja “radikalne volje“ in trdne metodološke opredelitve, ki obseden z ameriško glasbo (jazzom) in do vratu potopljen v mainstream kinematografijo išče obliko lastnega underground filma, osvobojenega pripovedi in iluzije.

V tem smislu so Gotovčeva poetična “zastava“ štirje filmi iz prve polovice šestdesetih let. V polnem zamahu prevratniških razprav zagrebških kinoamaterjev o antifilmu in med preizkušanjem eksperimentalno-dokumentaristične metode med Zagrebom in Beogradom je Gotovac z njimi anticipiral tisto, kar je teoretik filma P. Adams Sitney kasneje imenoval strukturalistični film – ta termin je uporabljal za njegove sodobnike. Dopoldne nekega favna (Prijepodne jednog fauna, 1963), prvi v pokru strukturalnih asov, zvestih (dokumentarnemu) fotografskemu zapisu, je pri tem začrtal matrico “filma fiksacije“, ki mu daje poseben prizvok recikliran (readymade) zvok, izposojen pri narativnih filmih.

V temeljni beograjski trilogiji iz leta 1964 – Smer (Pravac [Stevens-Duke]), Modri jezdec (Plavi jahač [Godard-Art]) in Krožnica (Kružnica [Jutkevič-Count]) – so posvetila glasbeno-filmskim ljubljencem eksplicitnejša, postopki pa še bolj zreducirani, a plansko enako osredotočeni na geometrijo urbanega prostora in transcendentni potencial življenjskih naključij, ujetih v njem. Vrhunec tega koncepta, ki ob posebnem posvetilu glasbenemu konceptu Glenna Millerja sega v novo tisočletje, je bil Glenn Miller I. Srednjoškolsko igralište 1 iz leta 1977. Srednjemetražni črno-beli eksperiment, realiziran z večsmernimi švenki kamere, fiksirane na avtomobilu, v kontinuirani vožnji okoli srednješolskega igrišča, po snemanju pa oplemeniten s tonsko sledjo Moje drage Klementine (My Darling Clementine, 1946), je bil ponovljen triindvajset let kasneje v enem kadru, na drugi lokaciji, v barvi in s surovim ambientalnim zvokom, ki je med drugim kazal na proces svojega nastanka. Z Glennom Millerjem 2000 je totalni filmar končno dosegel svoj ideal totalnega dokumenta.

Diana Nenadić

PROGRAM

Dopoldne nekega favna, Smer, Modri jezdec, Krožnica, Glenn Miller 2000, 22.9. ob 19.00