novice

28. Liffe: Retrospektiva: Klasični francoski krimič

Klasična francoska kriminalka sedemdesetih let


Francija je bila od nekdaj zaznamovana z močno kriminalno kulturo, tudi zaradi pestre zgodovine zlobnih policistov, pokvarjenih politikov, nekaj zloglasnih serijskih morilcev in velikopoteznega organiziranega kriminala. Vendar pa je bil razvoj nacionalnega žanrskega filma ob prehodu šestdesetih let v sedemdeseta vseeno malce nepričakovan: intervencionistični civilni duh ter tisti določen občutek za nepopustljivo, umazano in zlobno, ki je že vzniknil v briljantnih povojnih primerkih, sta se skorajda čez noč preobrazila v filmski jezik, ki je zvenel kot besno zavijajoče krdelo podivjanih volkov. Med zadnjimi predstavniki novega vala sta bila Costa-Gavras in Yves Boisset, ki sta do tedaj ustvarjala odlične žanrske filme s pridihom noira, nenadoma pa nič hudega slutečim gledalcem servirala jezne, politično agresivne filme, med njimi Z (1969) in Dupont Lajoie (1975).

Uveljavljeni mojstri uspešnih razvedrilnih filmov, kot so Jacques Deray, Pierre Granier-Deferre in Henri Verneuil, so začeli ustvarjati mrke, mračne, brutalne, paranoične mojstrovine kot Pogreb v Los Angelesu (Un homme est mort, 1972), Zbogom, policaj (Adieu Poulet, 1975) in I kot Ikar (I… comme Icare
, 1979); novi prišleki, ki jih zastopata Robin Davis in veliki Alain Corneau, pa so v delih kakor Policijska vojna (La Guerre des polices, 1979) in Izbira orožja (Le Choix des armes, 1981), v katerih je Francija spominjala na razdejani Harmagedon po eni največjih bitk, od vsega začetka neobrzdano gnali stvari do skrajnosti. Omeniti je treba, da se premik v ozračju ni zgodil samo v filmu: vodilni književni avtorji, med njimi Francis Ryck in Jean Amila, katerih dela so sooblikovala francoski povojni noir, so začeli pisati v bolj neposrednem in nasilnem slogu, popolnoma v sozvočju z novinci, kot sta Jean-Patrick Manchette in Didier Daeninckx, ki nikoli nista skrivala svojih skrajno levičarskih političnih zavezništev in nagnjenj do revolucionarne pravičnosti.

Eden od razlogov za to eksplozijo je zagotovo tržno izjemno uspešen in kritiško cenjen italijanski politični žanr, katerega predstavniki so med drugimi tudi Gillo Pontecorvo, Elio Petri in Damiano Damiani. Francoski in italijanski producenti so v tistih čudovitih letih pogosto sklepali koprodukcije v izmenjavanju nadarjenih umetnikov in smernic – tako da so se nekatere stvari preprosto zgodile posledično. Vendar pa je bil pravi vir energije nekaj drugega: duh leta ’68. Ta se je nedvomno pripravljal in krepil že veliko prej (ter pustil nekaj sledi v filmih pred tem datumom), ko pa je dosegel svojo kritično maso, se je vse spremenilo.

Vse preveč lokalnih političnih škandalov je dokazalo, da organizirani demokraciji ne gre zaupati. Zaradi gibanja državljanskih pravic v ZDA in (oh!, dnevi paradoksa!) poskusov osvoboditve izpod spon ameriškega imperializma v državah, kot sta Grčija in Čile, številnih dekolonizacijskih vojn, ki so vihrale med jugovzhodno Azijo in podsaharsko Afriko, ter oboroženih spopadov fašistov in levičarskih podtalnih skupin med Japonsko in ZRN – zaradi vseh teh približno sočasnih dogodkov, skorajda vseh prikazanih v živo po televiziji, so se ljudje zavedli količine, ustroja in obličja nasilja, ki opredeljuje svet, v katerem živijo: nasilja, ob katerem so državljani umirali zaradi političnega prepričanja. Zgodb, ki jih pripovedujejo filmi Zbogom, policaj ali Policijska vojna, ni treba iskati daleč: zgodile so se morda na vašem pragu in bile še včeraj pri poročilih. Redko sta življenje in film dajala občutek takšne prepletenosti kot v tistih letih.

Olaf Möller
(prevedla Anina Oblak)

* * *

PROGRAM
Pogreb v Los Angelesu, 9.11. ob 19.00 in 16.11. ob 21.00
Izbira orožja, 9.11. ob 21.00 in 13.11. ob 21.00
Sodnik, imenovan šerif, 10.11. ob 17.00 in 15.11. ob 18.45
Črna serija, 10.11. ob 21.00 in 19.11. ob 18.45
I kot Ikar, 11.11. ob 21.30 in 16.11. ob 18.45
Rdeči krog, 12.11. ob 18.15 in 19.11. ob 21.00
Zadnji naslov, 12.11. ob 21.00 in 14.11. ob 17.00
Policijska vojna, 14.11. ob 19.00 in 18.11. ob 17.00
Strah nad mestom, 17.11. ob 21.00