novice

Retrospektiva: Filmi po izboru Siegfrieda Kracauerja

Retrospektiva: Filmi po izboru Siegfrieda Kracauerja/Ob izidu Filmske čitanke

Izredno lepa zgostitev, kakršna je uspela le največjim humoristom med romanopisci, je /…/ ekscentrični milijonar /v filmu Luči velemesta/, ki Chaplina v pijanosti objema kot prijatelja, v treznem stanju pa ga vedno znova zataji. Kdaj je že bilo bolj drastično ponazorjeno, da je gospostvo, ki ga omogoča golo bogastvo, gospostvo samovolje? /…/ /T/a zaokroženi mimični lik hkrati parodira prohibicijski zakon, saj je vedno najprej potreben alkohol, da iz milijonarja naredimo človeka." (Filmska čitanka, str. 86)

V kinotečni knjižni zbirki Imago je nedavno izšla nova publikacija: Filmska čitanka. Knjiga prinaša reprezentativen izbor 62 od skoraj 830 krajših besedil o filmu, ki jih je Siegfried Kracauer (1889–1966) – nemški arhitekt, sociolog, filozof, publicist, novinar, esejist, urednik, pisatelj, predvsem pa filmski kritik, eden od utemeljiteljev filmske teorije in začetnik sociologije filma – napisal med letoma 1921 in 1961. Izbor je pripravila avtorica tega članka, ki je tudi prevedla nemške tekste (za angleške je poskrbela Maja Lovrenov), zajema pa recenzije/kritike filmov in filmske literature, poročila, preglede, portrete, glose, eseje in študije iz vseh treh obdobij Kracauerjevega pisanja – nemškega (1921–1933), francoskega (1933–1940) in ameriškega (1940–1961).

Kracauer sodi z Walterjem Benjaminom, Ernstom Blochom, Theodorjem W. Adornom in Maxom Horkheimerjem med najpomembnejše in najproduktivnejše nemške kritične intelektualce svojega časa; bil je ena osrednjih intelektualnih osebnosti weimarske republike, pa tudi – čeprav manj izpostavljeno – New Yorka v letih 1941–1966. Z zgodovinskega in kulturnosociološkega vidika je še posebej pomembno njegovo publicistično delovanje v desetletjih med obema svetovnima vojnama – v obdobju, zelo podobnem našim kriznim časom. Zlasti veliko pozornost si Kracauer zasluži kot izrazito družbeno-politično angažiran kronist in analitik filmske umetnosti od začetka dvajsetih do konca petdesetih let 20. stoletja; bil je tako rekoč vodilen filmski kritik weimarske republike, po drugi svetovni vojni pa se je v emigraciji v ZDA posvečal predvsem sociologiji filma in filmski estetiki. V slovenščino ga začuda prevajamo šele zadnjih deset let …

Kot smo omenili uvodoma, v Filmski čitanki predstavljamo publicistični del Kracauerjevega filmu posvečenega opusa, ki je v marsičem celo zanimivejši od njegovih slovitih študij From Caligari to Hitler. A Psychological History of the German Film (1947) in Theory of Film. The Redemption of Physical Reality (1960); napisan je pretežno v nemščini, majhen del v angleščini. Kracauer upošteva to, kar je leta 1932 zapisal v članku O nalogi filmskega kritika (ki je prav tako objavljen v Čitanki): "/…/ odličnega filmskega kritika si je mogoče zamisliti samo kot družbenega kritika. Njegovo poslanstvo je: razkriti v povprečnih filmih skrite družbene predstave in ideologije ter s temi razkritji zlomiti vpliv samih filmov povsod tam, kjer je to potrebno. /…/ Filmi s pristnimi vsebinami so bili in so redki. Pri obravnavi teh filmov seveda ne sme biti poudarek samo na sociološki analizi, temveč mora biti ta prežeta z imanentno-estetsko analizo." Toda rezultat tovrstnih kritičnih analiz pri Kracauerju večinoma niso resnobno-poučni teksti, saj je v svoje pisanje vpletal veliko humorja in ironije, pogosto pa se je celo približal literaturi.

Kracauerjevi uvidi so še danes lucidni, v Čitanko uvrščena besedila pa so še vedno branja vredni dokumenti razvoja filmske umetnosti in njenih prelomnic: Kracauer je doživel prehod iz nemega filma v zvočni in iz črno-belega v barvni; spremljal je weimarsko kinematografijo, (pro)nacistični film in povojni Hollywood. Čitanka je zato svojevrstna kronika filmske umetnosti in publicistike med letoma 1921 in 1961 (s poudarkom na nemški, francoski in ameriški kinematografiji dvajsetih in tridesetih let); služi pa lahko tudi kot povsem sodoben učbenik filmske kritike in esejistike – že zaradi Kracauerjeve nepopustljive zahteve, naj film dejanskosti ne ponareja in naj se ji tudi ne izogiba.

V Čitanki najdemo vse najbolj znane, največkrat citirane in prevajane Kracauerjeve tekste o filmu – npr. antologijska eseja Film in družba [Male prodajalke gredo v kino] in Današnji film in njegovo občinstvo [Film 1928]; najdemo pa tudi tekste, ki so s to knjigo dočakali čisto prvi prevod. Med najzanimivejše in/ali najduhovitejše članke v izboru sodijo poleg že omenjenih esejev vsaj še Chaplin, Buster Keaton v vojni, Luči velemesta, Mednaroden zvočni film?, Vojni in vojaški filmi v Nemčiji, Minula sezona zvočnih filmov, Filmski obzornik, Razvedrilo ali prenova?, Greta Garbo, Marseljeza, Ekspresionistični film, Jean Vigo, O filmskem igralcu [I. in II.], Zakaj so bili Francozom všeč naši filmi, Hollywoodski filmi groze, Paisà in Nema filmska komedija. Omenimo še, da je Kracauer recenziral filme v prvotni, integralni obliki, v kakršni nekateri danes niso več ohranjeni, mnogi pa celo veljajo za izgubljene.

In zdaj k retrospektivi Filmi po izboru Siegfrieda Kracauerja. Vanjo smo – v Kracauerjevem imenu – vključili deset filmov, ki sodijo med tiste, ki so velikega kritika posebej navduševali in o katerih je mogoče brati tudi v Čitanki. Zgovorno je dejstvo, da domala vsi filmi, ki jih je imel Kracauer že v času nastanka za posebej izstopajoče dosežke sedme umetnosti, danes sodijo v kanon. Retrospektivo začenjamo s prvo svetovno vojno in končujemo z drugo, saj sta obe odločilno zaznamovali (tudi) Kracauerjevo življenje.

Protivojno klasiko Zahodna fronta 1918 (1930) G. W. Pabsta, ki jo bomo sto let po naslovnem dogajanju prikazali kot otvoritveni film, je Kracauer cenil predvsem zaradi realističnega, neolepšanega prikaza brutalnosti prve svetovne vojne (to je bil sploh eden redkih protivojnih filmov sredi kopice militarističnih "fabrikatov", posnetih v weimarski republiki); cenil pa jo je tudi zaradi takrat še dokaj izjemnega dosežka: premišljene in učinkovite rabe zvoka. V Kinoteki bomo predvajali restavrirano verzijo filma (na DCP-ju), za katero je leta 2014 poskrbela Deutsche Kinemathek v sodelovanju z BFI National Archive. – Kracauerja je znotraj sovjetske kinematografije, ki mu je bila še posebej blizu, mdr. navdušila Pudovkinova revolucionarno angažirana Mati (1926), pri kateri je hvalil tendenco, "ki stremi k vzpostavitvi veljavnega človečnega reda", simboliko detajlov, odlično obvladanje prostora in izjemne igralske dosežke. – Malokaterega režiserja je občudoval tako kot Chaplina, ki je v retrospektivi zastopan z Lučmi velemesta (1931); Kracauer je ta film označil za "niz najveličastnejših pantomim", v katerih je Chaplin znova dokazal, "da zna uporabiti govorico telesa tako, da vsaka govorjena beseda postane nadloga." – Odličen celovečerec Matere Krause pot k sreči (1929) v režiji danes manj znanega nemškega režiserja Piela Jutzija je Kracauer hvalil zaradi realistične predstavitve življenja berlinskega proletariata v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Izvorna, 145-minutna verzija filma je izgubljena, od leta 1957 se je predvajala 125-minutna različica, mi pa bomo prikazali 133 minut dolgo, restavrirano in rekonstruirano verzijo (na DCP-ju), ki jo je leta 2012 pripravil Filmmuseum München.

Drugi teden retrospektive prinaša Oklepnico Potemkin (1925) – klasiko, ki bi jo Kracauer (tako kot mnogi poznejši filmski kritiki) na seznamu desetih najboljših filmov bržkone postavil na prvo mesto; občudoval jo je tako z vsebinskega kot tudi tehničnega vidika. – Posebno afiniteto je ob sovjetski kinematografiji čutil tudi do francoske; eden njegovih najljubših režiserjev je bil René Clair, znotraj Clairovega opusa pa ga je zlasti očaral z glasbo prežeti zvočni celovečerec Pod strehami Pariza (1930), pri katerem je mdr. hvalil premišljeno, varčno uporabo dialogov. – Dreyerjevo Trpljenje Device Orleanske (1928) je bilo za Kracauerja posebej uspel zgodovinski film, v katerem je režiser mojstrsko uporabil veliki plan; na naši projekciji bo to monumentalno klasiko na klavirju spremljal Andrej Goričar. – Osamljene (1928) Paula Fejosa je imel Kracauer za lep zgled preproste, a zelo človeške zgodbe o navadnih delovnih ljudeh, katerih enoličen, prazen vsakdanjik nepričakovano polepša ljubezen.

V zadnjem tednu retrospektive pride na vrsto velika uspešnica weimarske kinematografije, danes kultna lezbična klasika Dekleta v uniformi (1931) – nekonformističen prvenec Leontine Sagan (ene maloštevilnih takratnih režiserk), ki se pruskemu militarizmu in šovinizmu postavi po robu z žensko solidarnostjo in ljubeznijo, in eden redkih nemških filmov tistega časa, ki je Kracauerja resnično navdušil. – Zadnji film v retrospektivi je Rossellinijeva neorealistična mojstrovina Paisà (1946), ki jo je Kracauer razglasil za ep in ji posvetil eno svojih najdaljših, najbolj poglobljenih, a v času njegovega življenja neobjavljenih kritik.

Vabljeni torej k branju Filmske čitanke, ki mdr. razkriva, kako je bilo omenjenih deset filmov sprejetih v času nastanka. In vabljeni na spremljevalno retrospektivo – še zlasti na filme Zahodna fronta 1918, Matere Krause pot k sreči in Pod strehami Pariza, ki smo jih v Kinoteki nazadnje predvajali pred približno štirimi desetletji; ter Dekleta v uniformi, ki si jih je bilo v Ljubljani mogoče zadnjič ogledati leta 2004, na 20. Festivalu lezbičnega in gejevskega filma, tokrat pa bodo prikazana v okviru kinotečne rubrike Kino Ekran, zato projekciji sledi še pogovor – o samem filmu in o Kracauerju.

Anja Naglič

Posebna ponudba v času retrospektive: ob nakupu Filmske čitanke na blagajni Kinoteke dobite brezplačno vstopnico za poljubno projekcijo retrospektive.

PROGRAM
Zahodna fronta 1918, 16. 1. ob 20.00
Mati, 17. 1. ob 20.30
Luči velemesta, 18. 1. ob 19.00
Matere Krause pot k sreči, 19. 1. ob 19.00
Oklepnica Potemkin, 23. 1. ob 19.00
Pod strehami Pariza, 24. 1. ob 20.00
Trpljenje Device Orleanske, 25. 1. ob 20.00
Osamljeni, 26. 1. ob 19.00
Dekleta v uniformi, 30. 1. ob 19.00
Paisà, 31. 1. ob 20.00