novice

Horuk v nove čase!

Dobrodošli v letu 2018, evropskem letu kulturne dediščine! Vsi, ki se ukvarjamo z umetnostjo in s kulturo, pa z družboslovjem in naravoslovjem, in celó Evropa, dobro vemo, kako pomembna je za posameznika v zadovoljni družbi kulturna dediščina. Kako ta dediščina ni stvar preteklosti, celo ni samo gradnik sedanjosti, temveč je v marsičem del sedanjosti in prihodnosti. Seveda, kulturna dediščina ni vedno sama po sebi razveseljujoča, a to tudi ni pomembno – pomembno je, da jo dobro poznamo, da imamo do nje razmerje, ki ni samoumevno, temveč razmišljujoče. In vsi, ki v Sloveniji zaskrbljeno opazujemo naše “otopele mladostnike, ki ves čas visijo na mobitelih in nimajo stika z realnim svetom”, smo lahko v resnici zaskrbljeni. Skrb ni odveč – a spet, s skrbjo morda izgubljamo čas. Mi sami moramo stvari spremeniti. Pri tem vprašanju je namreč popolnoma jasno, kaj je bilo prej – bolna kura in ne otopelo jajce.

Prepričana sem, da smo ljudje radovedna bitja; da velik del kulturne dediščine ni prezrt zato, ker ljudi ne bi zanimal, temveč zato, ker ga nikjer ne morejo videti. Zanesljivo je torej treba pri življenju ohranjati prelepo idrijsko čipko, gojiti razna, četudi srhljiva, starodavna praznovanja, obnavljati gradove in cerkve (čeprav, te so, tako se zdi, že vse obnovili in tudi osvetlili). A bolj pomembno bi nam moralo biti ohranjanje dediščine, ki poleg definiranja korenin v vsakem trenutku zgodovine, se pravi, predvčerajšnjim, včeraj in zdajle, dejansko oblikuje in soustvarja razmišljujoče posameznike, te, ki formirajo in soustvarjajo človeku prijazno in tolerantno družbo. Mislim, na primer, na knjige, ki jih, četudi stoletne, še danes beremo, glasbo, ki jo poustvarjeno še danes poslušamo, in ne nazadnje seveda na film, na slovensko filmsko dediščino, ki pa je prav kmalu ne bomo več gledali. Velikega dela zgodovine slovenskega filma namreč že danes ni več mogoče gledati v izvirni obliki. Filmski trak s časom propada in politikom, ki krojijo usodo slovenskega filma, je to – tako je videti – prav malo mar. Zgodovina slovenskega filma se obnavlja počasi, po piščančkovih korakih; in težava ni v stroki, ta v en glas opozarja na propadanje tega poglavja naše zgodovine (direktorji fotografije, režiserji, arhivarji, tonski mojstri, producenti … in številne inštitucije), težava je, kajpada, “pri vrhu” – v načrtovanju, sistematizaciji, financiranju. Velika težava je v tem, da država težave ne vidi.

Pozivam vse, ki se ukvarjajo s filmom, in tiste, ki se ne, še zlasti pa tiste, ki se s filmom ukvarjajo posredno (ja, v mislih imam tiste, ki odločajo v državnih inštitucijah, krojilce slovenske kulturne politike), naj začnejo redno hoditi v kino. Naj gledajo nove in stare filme z vseh koncev sveta, filme, ki izhajajo iz najrazličnejših produkcijskih kontekstov. Videli bodo, da jih film lahko spremeni, lahko pomiri in razveseli, lahko razoroži. In če lahko tako vpliva nanje, lahko zanesljivo tako vpliva tudi na druge. Tako spremenjeni lahko na “leto evropske kulturne dediščine” skupaj pogledamo kot na nekaj pomembnega in ne le kot še na eno v vrsti floskul preračunljivih politikov.

Varja Močnik
Programski oddelek Slovenske kinoteke