novice

Humorni pretres filmskih podob lezbijk

4. festival Lezbična četrt – otvoritev: Tripple Bill Jan Oxenberg

Ob tridesetletnici ustanovitve Lezbične sekcije Škuc-LL se 4. festival Lezbična četrt z uvodno projekcijo vrača h koreninam, ki so jih v filmu nedvomno globoko pognali tudi kratki filmi ameriške režiserke Jan Oxenberg. Tudi na slovensko lezbično gibanje konec osemdesetih sta močno vplivala vizualizacija izkušnje in oblikovanje lezbične gledalke, tudi s prvim video festivalom leta 1988 v Galeriji Škuc.

Če naj bi bila vizualizacija res predhodnica aktualizacije, potem veliko dolgujemo filmskim ustvarjalkam in ustvarjalcem, kot je ameriška režiserka Jan Oxenberg: lezbično izkušnjo je prenesla iz zasebne sfere v javno prav z vizualizacijo, ki je bila dolgo pozabljeni del ženskih gibanj. Njeni prvotni filmi iz prve polovice sedemdesetih let niso samo kuriozitete, kot ugotavlja filmski teoretik in nekdanji profesor na City College of San Francisco Daniel Mangin, ampak so še vedno predmet zanimanja kot bodisi zgodovinski dokumenti bodisi manifesti, če ne celo oboje. Po dobrih štiridesetih letih že imajo status kultne lezbične filmske klasike.

Kot aktivistka in mlada umetnica je bila Jan Oxenberg ena prvih ustvarjalk, ki je lezbične izkušnje in aktivistične ideje vizualizirala ter s komičnim pristopom učinkovito razgalila in ovrgla ustaljene in škodljive stereotipe o lezbijkah. Tako je že v sedemdesetih krepko presegla ameriški dokumentaristični aktivizem in golo izpovednost govorečih glav ter se izvirno in pionirsko zoperstavila tako rekoč popolni vizualni dominaciji patriarhalnega in seksističnega filmskega jezika. Podobno subverzivno izpovedno moč je bilo najti tudi pri kalifornijski lezbični filmarki Barbari Hammer, ki je leta 2012 sodelovala tudi na Festivalu lezbičnega in gejevskega filma v Kinoteki v Ljubljani, ali pri Chantal Akerman in Lizzie Borden, še dveh pionirkah neodvisnega lezbičnega filma.

Jan Oxenberg je magistrica filmske produkcije, preizkusila se je tudi kot stand up komičarka in piska kratkih filmov za Saturday Night Live. Dandanes se kot režiserka in (ko)producentka sicer podpisuje pod mnoge uspešne ameriške TV-serije, med drugim Pod lupo pravice (Cold Case), Ljubke lažnivke (Pretty Little Liars) ali Chicago Hope, njen prispevek k invenciji lezbičnih filmskih kodov pa ostaja neprekosljiv zgled. Gotovo pa je enkrat za vselej ovrgla prosluli stereotip, češ da žensko (in lezbično) gibanje nima smisla za humor.

S Komedijo v šestih nenaravnih dejanjih (A Commedy in Six Unnatural Acts) je leta 1975 prevetrila in nasmejala s šestimi satiričnimi prizori (namišljenega) lezbičnega vsakdana. Vsak prizor je mogoče gledati in interpretirati večplastno, saj je hkrati kritičen citat raznovrstnih žanrov hollywoodskega filma, ravno tako vira mnogih spolnih in ne nazadnje narativnih stereotipov. Šest sekvenc tega filma s premišljeno vizualizacijo, čeprav skromnimi tehničnimi zmogljivostmi, pretrese heteroseksistične stereotipe o lezbijkah, pa tudi tiste, ki jih nevede ponotranjijo same lezbijke. Modeli romantične ljubezni, povzeti iz hollywoodskih filmskih konvencij, na katere tudi pripadnice spolne manjšine niso imune, so tukaj subvertirani v komične žanre z namenom politične kritike. Tako se filmska ustvarjalka ne ukvarja samo z lezbičnimi vprašanji, ampak s samimi ideološkimi mehanizmi socializacije in še posebej feminizacije deklic, ki spominja na rekrutacijo skozi utečeno in binarno pojmovanje spolne razlike. Razlika med spoloma pa se še potrjuje s kulturno idealizacijo in hkrati komercializacijo romantične ljubezni. Njena kritična analiza stvarnosti vedno poteka skozi manipulacijo utečenih filmskih pripovednih načinov. Kar štiri dejanja, Dekle brez plesalca, Igranje vlog, Nadlegovalka otrok in Huda lezba, so posneta brez dialogov, v slogu nemih komedij z mednapisi, ki bolj služijo gledalskemu užitku kot pa potrebi po intelektualnem in aktivističnem razlaganju.

Manj očitno je pervertiranje lezbičnih podob in narativnih form v ostalih dveh kratkih filmih, Domači posnetki (Home Movie, 1973) in Jaz pa nisem taka (I'm Not One of ’Em, 1974), ko avtorica navadne družinske, aktivistične in športne posnetke vešče zapakira v dokumentarce, ki pa nagovarjajo veliko večje teme, kot jih pokažejo. V prvem filmu s kolažiranjem otroških, šolskih in lezbičnih posnetkov ustvari nove oblike osebne in politične zgodovine. V drugem pa z ironizacijo samozanikanja lezbične usmerjenosti pri udeleženkah in gledalkah kotalkarskega derbija ponazori ponotranjeno homofobijo kot odraz družbene neozaveščenosti in/ali strahu.

Suzana Tratnik

PROGRAM

Jaz pa nisem taka, Domači posnetki, Komedija v šestih nenaravnih dejanjih, 27. 1. ob 20.00