novice

Jean-Pierre Melville: King of the Cool ali smrt kot estetska izjava

Retrospektiva: Armada senc Jean-Pierra Melvilla

14. - 25. februar

Ne vem, ali je kdo že povezal Jean-Pierra Melvilla in Milesa Davisa; no, morda je čas za tovrstno primerjavo. Oba sta bila kralja skuliranosti, oba sta v drugi polovici petdesetih dokončno izoblikovala svoj slog in "pisavo" (prvi z albumom Birth of the Cool (1957), drugi dve leti prej s Hazarderjem Bobom), oba sta – zveni trivialno, a ne zanemarljivo – preprosto izgledala cool, Miles s svojo modno izoblikovano javno podobo, ki je agresivno nasprotovala "črnuharskemu" videzu takratnih jazz glasbenikov (Louisu Armstrongu nikoli ni odpustil karakterističnega "temnopoltega pačenja"), Melville s svojim Stetson klobukom in raybankami, ki sta ponazarjala navezanost na ameriško popularno kulturo. Da bi Melville obdržal svoj pravi priimek (Grumbach), je bilo v tem kontekstu nepredstavljivo; kmalu po koncu vojne, kjer je sodeloval v odporu, se je preimenoval v Melvilla, vprašanje je bilo samo, pri katerem od ameriških literarnih titanov si bo sposodil ime. Ker bi Jean-Pierre Poe ne zvenelo dovolj atraktivno, je izbral Hermana Melvilla.

O Melvillu je težko napisati kaj blazno izvirnega; velja za botra novega vala, predvsem pa za princa cool sloga, asketske strogosti, barvne harmonije, t. i. baročnega minimalizma, kjer chiaroscuro njegovega črno-belega obdobja nasledi estetika spranih barv, ki bo apoteozo doživela v poznih treh filmih, t. i. Delonovi trilogiji (Samuraj (1967), Rdeči krog (1970), Policaj (1972)). Ti filmi so bili v okviru Melvillovega opusa obenem najbolj avantgardni in mainstreamovski, najbolj popularni pri občinstvu in najbolj zaničevani pri francoski kritiki, ki je v času maja '68 izgubljala kompas in opremljena s plašnicami sledila predvsem militantnemu kavč-agitpropu. V tem času si Melville tudi zamisli svoje lažne budistične epigrame, s katerimi odpira filme; o osamljenosti samuraja in tigra v džungli, ali tistega, ki odpre Rdeči krog: Buda je s koščkom rdeče krede narisal krog in dejal: "Če je ljudem, četudi nevede, določeno, da se bodo nekega dne srečali, se bodo – kar koli se jim bo vmes pripetilo in ne glede na to, kako se bodo njihove poti razhajale – na določen dan neizogibno sestali v rdečem krogu."

Od filma Špicelj (1962) dalje je Melvillov opus postajal vse bolj pesimistično-fatalističen. Njegovih filmov nikoli ni razganjalo od optimizma, toda Špicelj in Dvojni dih (1966), oba še črno-bela, sta napovedala eksistencialno pogubo junakov, ki so v smrt korakali tako rekoč prostovoljno – kar je bila bržkone posledica avtorjeve fascinacije z japonsko (oz. samurajsko) kulturo. In v tem smislu je ključno delo Rdeči krog, ohlapni rimejk Asfaltne džungle (1950) in Rififija (1955), ki sublimira vse režiserjeve slogovno-tematske konstante. Trije antijunaki, pravkar izpuščeni kriminalec Corey (Alain Delon), pravkar pobegli kaznjenec Vogel (Gian Maria Volonté) in nekdanji policaj Jansen (Yves Montand), se bodo po Melvillovi bušido-logiki srečali v rdečem krogu. Vsi pred nečim bežijo, Corey pred mafijo, Vogel pred zakonom, Jansen pred demoni preteklosti. In vsi so osamljeni, kot so osamljeni predstavniki zakona, npr. policijski komisar Mattei (Bourvil), čigar asocialnost poudarjajo mačke v njegovem hladnem stanovanju, ali generalni direktor policije (Paul Amiot), za katerega se zdi, da stanuje v svoji pisarni, nikoli pa ne izpusti priložnosti, da bi pridigal o inherentni krivdi posameznika.

Da so rdečekrogaši vsem tegobam navkljub skulirani, ni nobenega dvoma, ti ljudje še draguljarne ropajo v smokingih. Slog in ritual sta (ob skoraj popolni odsotnosti ženskih likov) sestavni del njihove vsakdanje rutine. Neka logika – in precej gizdalinske nečimrnosti – je v njihovem obnašanju, vsak dan živijo tako, kot da bo njihov zadnji, umreti si želijo v slogu. Kot Julij Cezar, ki si je pred padcem, preboden z noži, popravil tuniko. Tudi smrt je morala izpasti estetsko.

Simon Popek

PROGRAM
Štiriindvajset ur iz življenja klovna, Tišina morja, 14. 2. ob 21.00
Hazarder Bob, 17. 2. ob 20.00
Špicelj, 18. 2. ob 19.00
Leon Morin, duhovnik, 21. 2. ob 20.00
Armada senc, 24. 2. ob 20.00
Rdeči krog, 25. 2. ob 19.30

Avec le soutien de l’Institut français/S podporo Francoskega inštituta