novice

Razstava: Ko narava podivja ... na plakatu

Razstava bo v dvorani Silvana Furlana na Miklošičevi 28 v Ljubljani na ogled med 18. aprilom in 31. majem 2018.


Že peto leto zapored platno Slovenske kinoteke preplavljajo podobe Festivala žanrskega filma Kurja polt in tudi letos izkoriščamo to priložnost, da prezračimo Kinotekino zbirko filmskih plakatov in iz nje izberemo primerke, za katere smo prepričani, da so vredni pozornosti. Tudi pri tokratni razstavi smo se – kot je že utečeno – navezali na nosilno temo festivala. Letošnje poimenovanje, Ko narava podivja, je na srečo omogočilo dovolj široko zajetje kandidatov za razstavo, saj smo v naši zbirki našli le en plakat za film, ki je tudi na programu festivala. Kakšna sreča, da je to prav plakat za Rjovenje (1981), in kakšna sreča, da gre za plakatno bizarko, povsem v duhu festivala. Izbrali smo ga seveda za naslovni plakat in mu dodelili mesto v uvodni vitrini. Po pregledu širšega izbora in strožjem izločanju nominirancev sta se na koncu izoblikovali dve skupini plakatov. V prvi so pristali tisti, kjer je narava predstavljena kot človekova preteča nasprotnica ali pa kot "divja narava" označuje vse, kar se nevarnega skriva v človeku. Plakate v drugi skupini pa družijo bitja, ki na številne izvirne načine ogrožajo filmske like, ki so jim na lastno nesrečo prekrižali pot. Kot vsako leto so v obeh skupinah tudi plakati, ki jih nikoli ne bomo našli na listah najboljših vseh časov, in tisti, ki jih sicer nimamo priložnosti razstavljati. Pod okriljem Kurje polti namreč najdejo zavetje tudi obstranci, odpadniki, čudaki in faliranci.

Skupino osmih plakatov v prvi vitrini začenjata dva, na katerih narava likovno nastopa le kot kulisa, v filmu samem pa je neukrotljiva in nepredvidljiva nasprotnica, ki ogroža človeka in druga živa bitja. Plakat za igrani film Klic divjine (1935), kjer naravo predstavljajo sneg, mraz, neizmerne razdalje in številne preizkušnje, je spreten oblikovalski izdelek. Osnovno izrazno sredstvo je ilustracija, ki ploskev plakata zaseda po planih – od bližnjega, v katerem se gledata človek in pes, do zadnjega, kjer se zasneženi vrh gore izrisuje na modrem ozadju neba. Gora se – v tem primeru bolj grozeče – dviga tudi v ozadju naslednjega plakata, ki je najavljal dokumentarni gorniški film Zvezde opoldne (1959). Izrazno sredstvo je sestavljena, delno abstrahirana fotografija, po planih oblikovana v dinamično kompozicijo. Oko gledalca se lahko sprehodi po robu snežne diagonale z vzpenjajočimi silhuetami in nadaljuje po figuri planinca v prvem planu do njegove iztegnjene roke ter opazi z modre podlage izstopajoče zapuščene cepine. Najbolj opazen pa je dramatični obraz planinca z nemim krikom ali klicem, za katerega pred ogledom filma ugibamo, komu ali čemu je namenjen. Mar sega v pomoč omahlemu plezalcu? Plakat, ki jima sledi, je predstavnik številnih, kjer divjo naravo pooseblja džungla. Gre za pogosto in klišejsko uporabo džungle kot vizualnega motiva, kjer džungla lahko označuje vse od eksotične lokacije, vrste filma, razplamtelih strasti, podivjane človeške narave do … džungle. V primeru filma Gola džungla (1954) gre za vse zgoraj našteto, obogateno še s strašnimi mravljami, ki ogrožajo plantažo kakavovca v Južni Ameriki. Plakat je sicer nespreten oblikovalski izdelek, a je zaradi izraznih barv in simpatično naivne risbe vseeno vizualna poslastica. Naslednje tri plakate povezuje Tarzan, filmski lik, ki pooseblja divjo naravo v človeku. Prva dva (Tarzan zmaguje, 1936 in Tarzan brani džunglo, 1955) uporabljata običajen arzenal: grozeče živali in podivjanega Tarzana ali Tarzana, razpetega med "podivjane" domorodce in "civiliziranega" belega človeka. Tretji (Tarzanova smrt, 1963) pa nedvomno sodi v rubriko bizark. Kdo je tu Tarzan, za kakšen film gre in kaj se sploh dogaja na plakatu (ali filmu)? Čudovita vsebinska in vizualna zmeda brez primere, prava uganka, informacijo o filmu pa moramo poiskati drugje. Kjer nato izvemo, da gre za češkoslovaško črno komedijo, v kateri Tarzanu podobno napol divje bitje prepoznajo kot dediča plemiške družine … Usmerite me proti platnu, kjer si lahko ogledam ta film! Plakat za naslednji film, Poplave strahu (1958), stavi vse na podobo moškega, ki se z žensko v naročju prebija skozi narasle vode. Tovrstna upodobitev moškega in ženske je takoj razpoznaven vizualni motiv s sporočilom o razmerjih moči, ki je uporaben (in uporabljan) v vseh filmskih žanrih. V primeru tega filma divjanje narave (poplave) omogoči dobesedno divjanje človeške narave v izrednih okoliščinah. Barve umanjkajo zgolj na različici plakata za nekdanji jugoslovanski trg, saj je originalna predloga v barvah. Zadnji plakat v tej vitrini je oblikovalska klasika za filmsko klasiko Ptiči (1963), ki ne potrebuje posebnega predstavljanja. Zanimivo je, da imamo v zbirki dve oblikovni različici plakata, ki sta ju pripravili različni jugoslovanski distribucijski podjetji. Na obeh je enaka ilustracija, razlikujeta se le po oblikovanju napisov. Tematsko bi plakat sicer sodil k skupini v drugi vitrini, a je oblikovno povsem otrok časa, v katerem je nastal, zato ostaja med svojimi "sodobniki".

S plakati v naslednji vitrini preskočimo skoraj dvajset let in se soočimo s precej raznoliko skupinico – tudi po kakovosti. Začenja jo plakat za film Volkovi (1981), ki tudi za današnje čase izstopa po izbiri nosilnega motiva. Izpuščene so fotografije glavnih igralcev ali grozečih čeljusti bitij, ki v tem filmu ogrožajo ljudi. Na nevarnost opozarjajo drugi vizualni označevalci: noč, polna luna in prežeče oko. Ob pazljivejšem ogledu pa opazimo, da se v ilustraciji šarenice skriva še silhueta velemestnih nebotičnikov – namig, kje se vse skupaj dogaja. Plakat za Piranho II (1981)[1] ne igra na subtilne tone. Vse lahko pove ilustracija mladenke v bikinkah, ki kriče beži pred letečimi piranhami, zato je iskanje drugih rešitev nesmiselno. Naloga je opravljena! Naslednji plakat pa je bil izbran predvsem zaradi vsebine filma. V osemdesetih letih posneta Pošast iz močvirja (1982) Wesa Cravena veliko dolguje na festivalu prikazani Pošasti iz črne lagune (1954). Zadeva obeta: Louis Jourdan, Adrienne Barbeau in Ray Wise + nuklearni genetski mutant iz močvare, a če bi sodili po plakatu … Različica, ki jo hranimo v naši zbirki je žal izrazito ponesrečen poskus učinkovitega plakatnega nagovora. Obstajajo pa veliko boljši, nekateri med njimi uporabljajo prav zgoraj omenjeni motiv, le da ima žensko v naročju pošast. Z naslednjim plakatom se vračamo k bitjem, ki nas ogrožajo v vodi. Film Žrelo (Jaws, Steven Spielberg, 1975) ni zakrivil le večne obsesije z morskimi psi, začel je franšizo nadaljevanj, izpeljav, oponašalcev in poklonov. Od plakata za izvirnik pa se je ohranil tudi osrednji vizualni motiv: trikotni gobec z grozečimi zobmi. Ta se je – na način prepoznavne blagovne znamke – pojavljal na vseh promocijskih gradivih. Na plakatu za film Žrelo 3-D (1983) se tako dviga nad naslovom filma, ki se pretvarja, da je 3D in da ga morski pes odriva pred sabo. Pod njima pa seveda prizor ranljivosti in groze: akrobatski smučarji na vodi, ki jim sledi trikotna plavut. Prava kolobocija, ki pa jo je bilo očitno treba še podkrepiti z dvema napisoma "novo novo" v rdečem pasu pri trikotnem gobcu morskega psa. Vse za simetrijo. Od rib pa k členonožcem. Strah pred pajki (1990) je ameriški studijski film A-produkcije, v katerem malo ameriško mesto, kamor se preseli družinica iz velemesta[2], ogrožajo ubijalski južnoameriški pajki. Ta kratki sinopsis je na plakatu prikazan z ilustrirano pravljično podobo polne lune na večernem nebu nad mestecem, na kateri je – kot madež – izrisana drobna silhueta pajka. Preprosto in učinkovito. Na naslednjem plakatu opazimo vodo, človeka v njej in delno vidnega orjaškega krokodila v ozadju. "Če je tako velik daleč v globini vidnega polja, kako velik je šele od blizu" – nam sporoča fotografija. Da pa sporočilo o vsebini filma Mirno jezero (1999) ne bi ostalo nerazumljeno, sta dodani kar dve besedilni sporočili. "Nikoli ne veš, kaj te lahko potegne pod vodo", zveni kot uradni komentar, "Kolikor se boste smejali, toliko boste tudi kričali!", pa je slišati kot neke vrste "izjava o omejitvi odgovornosti", tako imenovani "disclaimer". Zadnji v izboru in na razstavi je plakat za film Kače na letalu (2006). Enostavna grafična rešitev – dve kači se ovijata okoli letala – prikriva, da gre za vrsto filma, ki zaslovi, še preden pride pred gledalce. Film sodi v kategorijo "tako slab, da je že dober", plakat pa žal temu ne sledi in ostaja zmerno korekten oblikovalski izdelek. Zamujena priložnost za plakatno klasiko.

Metka Dariš
vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke

Podnapisi k plakatom:
Rjovenje (Roar), Noel Marshall, ZDA, 1981
Klic divjine (Call of the Wild), William A. Wellman, ZDA, 1935
Ptiči (The Birds), Alfred Hitchcock, ZDA, 1963
naslovni izrez je s plakata za film:
Piranha II (Piranha Part Two: The Spawning), James Cameron, ZDA, 1981


[1] Poznavalci filmov Jamesa Camerona bi v Piranhi II prepoznali nekaj vizualnih motivov, ki se jim režiser kasneje "resneje" posveti: od snemanja podvodnih razbitin (Titanik) in morskih skrivnosti (Brezno) do švigajočih čeljusti (Osmi potnik 2).

[2] Oče seveda trpi za hudo obliko strahu pred pajki, ki ga mora premagati pred koncem filma, če želi, da preživijo člani njegove družine in on sam.