novice

Teden italijanskega filma/Kino Ekran

Za biodinamični film

… "Na predzadnji dan svojega življenja je Walter Benjamin …" Glas pripovedovalca bi tako začel dramatični barvni film o samomoru velikega filozofa v obupanem begu pred nacizmom, 26. septembra 1940, če bi ga denimo režiral Roger Corman, mojster za horror, droge in oživljanje ruševin. Film pa bi se najverjetneje zaključil takole: "Dan po njegovi smrti zaradi prevelikega odmerka morfija bi tja, v jugovzhodne Pireneje, tista prekleta viza v svobodo naposled dospela." Francovi žandarji v Portbouju ga ne bi poslali nazaj v Vichy. Bil bi primer "pripovedi, ki zdravi", v maniri najboljšega ameriškega filma, kjer šteje suhost pripovedi, ne pa čustvene ter podkožne informacije. Pred največjo nevarnostjo, ki preti svetu, kljub vzdušju v Dunkirku, po zavezništvu med Stalinom in Hitlerjem, Benjamin tistega septembra znova uporabi čudoviti človeški intelekt, ki prerokuje. Hazardira. In tedaj, kot tudi danes, nadvlada slutnja smrti kapitalizmov: "Pričakovanja, da tako ne gre naprej, kot v množici kričijo buržuji, bodo nekega dne morala ugotoviti, da je za trpljenje posameznika kot tudi skupnosti edina meja, preko katere ne sežejo, uničenje." Tvega in izgubi. Zdi se, kot da se iz ozadja sliši današnje krike nacionalne katalonske desnice, volivcev v Pragi in lumbardov, vladarjev Poljske in Madžarske. Podobe gole revščine Bejruta, Sarajeva, Beograda, Kabula, Bagdada v biblijskem eksodusu so že za nami. Vendar smo v Nezaželenih Evrope  (Les unwanted de Europa, Fabrizio Ferraro, 2018), v filmu in okrog njega, bližje kruti rahločutnosti in duhovitosti izgnancev Ernsta Lubitscha in Billyja Wilderja izpred stoletja, kot poraženi španski republikanci brez domovine na begu (v nasprotni smeri kot Benjamin) pred številnimi drugimi Francisci Franci tedanje Evrope. Izmišljajo si krute zgodbe, se maščujejo in pošiljajo v izgnanstvo na tone stereotipov in zdravo pamet avtoritarne misli SS-a. Lahko bi rekli, da smo zelo blizu podobam dvojice Straub-Huillet, torej nemške, vendar modificirane. Realno osvobojeno prisilnega jopiča stvarnosti.

/…/

Ljudje, ki so zaprti znotraj meja svoje države, so izgubili občutek za orise človeškega bitja. K degeneraciji se je spreobrnila še pokrajina. Biodinamični filmi (filmografija) Fabrizia Ferrara – Sebastiano: slikarstvo, Simone Weil: delavka, ki uniči svoj tekoči trak, Dostojevski: književnost, Mochi: baročno kiparstvo – se soočajo s filozofijo zgodovine, začenši s prečiščevalnimi idejami, pozivi. In zdi se, kot da se Walter Benjamin ne nanaša le na Berlin, razdejan od povojne inflacije, temveč tudi na današnji Mediteran s trupli utopljenih, ki je tak zaradi evropske birokracije, za katero je "ladja polna". "Le redke stvari bi tako okrepile usodno nasilje vseprisotne težnje k nomadstvu kot vsiljeno omejevanje pravice do svobodnega gibanja. Svoboda gibanja nikoli ni bila v slabšem razmerju z množičnostjo prevoznih sredstev …"

Roberto Silvestri (odlomek iz knjige Gli Indesiderati)

Prevod Mateja Kralj

PROGRAM:
Nezaželeni Evrope, 24. 5. ob 20.00
Projekciji sledi pogovor z režiserjem 
Fabriziem Ferrarom, filmskim kritikom Donatellom Fumarolo ter filozofom in raziskovalcem na Pedagoškem inštitutu Darkom Štrajnom.