novice

Sodobni latvijski film

Novi filmi s severa

Po predstavitvi dokumentarnega opusa režiserke Laile Pakalnine na zadnjem Festivalu dokumentarnega filma nadaljujemo s predstavitvijo sodobnega latvijskega filma. Ob Pakalnini (rojena 1962), ki je od leta 1991 posnela več kot dvajset filmov, s katerimi se je predstavila na najprestižnejših svetovnih festivalih, smo v Sloveniji spoznali samo še eno latvijsko režiserko – Signe Baumane, ki je sicer latvijskega rodu, vendar živi v ZDA, kjer je nastal tudi njen animirani celovečerni prvenec Kamenje v mojih žepih (Rocks in My Pockets, 2014), leta 2014 prikazan na festivalu Animateka in kasneje tudi v redni distribuciji.

Ravno letos Latvija skupaj z baltskima sosedama Litvo in Estonijo praznuje 100 let neodvisnosti, kar je za Latvijski filmski center pomembna priložnost, saj so za to obeležje pridobili dodatnih sedem milijonov evrov.

Na prvi večji predstavitvi sodobnega latvijskega filma v Sloveniji bodo prikazani celovečerni in kratki filmi iz zadnjih dveh let, ki bodo predstavili glavne smernice kinematografije z daljnega severa.

Uvodni film bo celovečerni igrani prvenec Mehko blato (Es esmu seit) režiserja Renārsa Vimbe (rojen 1975), ki je bil premierno prikazan leta 2016 na Berlinalu v programu Generation 14 plus in prejel kristalnega medveda za najboljši film. Glavna igralka Elīna Vaska je bila leto kasneje za vlogo v filmu izbrana med deset vzhajajočih zvezd (Shooting Stars; med slednje se je kot vzhajajoča zvezda na Berlinale uvrstila tudi slovenska igralka Maruša Majer). Kljub zgodbi o odraščanju je film prepričljiv prerez sodobne latvijske družbe, kjer močno filmsko zgodbo zaokroži ekspresivna fotografija. Zgodbe o odraščanju so močna latvijska filmska tema, saj je samo tri leta prej prvenec režiserja Jānisa Nordsa Mati, ljubim te (Mammu, es Tevi milu) prejel grand prix v isti kategoriji Berlinala in postal tudi latvijski kandidat za oskarja.

V našem pregledu bomo videli zadnjega latvijskega kandidata za oskarja: Melanijine kronike (Melanijas hronika, 2016) Viestursa Kairišsa, (rojen 1971), priznanega filmskega, gledališkega in opernega režiserja. Lotil se je zgodovinske teme, ki je lahko prišla na plano šele po razpadu Sovjetske zveze. Film s pomočjo presunljive črno-bele fotografije prikazuje Melanijino dvanajstletno izgnanstvo v Sibiriji, od ruske invazije leta 1941 pa vse do Stalinove smrti.

Aik Karapetian (1983) raziskuje različne žanre, kar tudi v latvijskem filmu ni pogost pojav. Srhljivka Prvorojenec (Pirmdzimtais) iz leta 2017 je njegov tretji film, prejšnji pa je bil uspešna grozljivka Moški v oranžni jakni (M.O.Zh.) iz leta 2015.

Dokumentarni film je v Latviji pomembna zvrst vse od šestdesetih let, predstavljala pa ga bo dokumentaristka Ieva Ozolina (rojena 1974), ki je v filmu Reševanje moje matere (Solving My Mother, 2017) s svojim junakom potovala v neznano. Njen pogum so lansko leto nagradili na mednarodnem dokumentarnem festivalu v Amsterdamu.

“Nov” je tudi film Štiri bele srajce (Cetri pavasari) iz leta 1967 režiserja Rolandsa Kalniņša: gledali bomo digitalizirano verzijo filma, ki mu Sovjeti niso dovolili prikazovanja vse do leta 1986.

Nerina T. Kocjančič

Cikel Sodobni latvijski film sta omogočila Latvijski filmski center in Slovenski filmski center.

Program
Mehko blato, 13.6. ob 21.00
Štiri bele srajce, 14.6. ob 19.00
Spreobrnjenci, Duhovi borovnic, Kako sem opustil kajenje, Sedem neprijetnih seksualnih prizorov. Prvi del, 15.6. ob 19.00
Prvorojeni, 16.6. ob 21.00
Melanijine kronike, 17.6. ob 19.00
Reševanje moje matere, 21.6. ob 19.00