novice

Cikel filmov Davida Lyncha/Ob razstavi Ogenj na odru v MGLC

Lynch med nadrealizmom in postmodernizmom

David Lynch se je najprej v ZDA, nato pa še v Evropi in drugod po svetu, uveljavil kot prepoznaven filmski auteur, čigar stvaritve in kreature takoj prepoznamo po tistem distinktivnem pečatu, za katerega se je uveljavil označevalec "lynchevsko" v natanko istem smislu, kakor uporabljamo "kafkovsko" v literaturi ali "dalijevsko" v slikarstvu.

Ker je prav te dni v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem in likovnem centru v Tivoliju dan na razstavni ogled okusen izbor njegovih mladostnih likovnih del, nemara ni odveč povedati, da se je mladi David sprva šolal kot slikar na nekem kolidžu v Bostonu in da je, obupan nad šolskim sistemom, ki ga je označil kot "zločin nad mladimi", odpotoval v Evropo, kjer se je želel mojstriti pri Oskarju Kokoschki v Salzburgu. Na licu mesta je takoj uvidel, da je mojster nedostopen, zato se je namesto načrtovanega triletnega potovanja že po dveh tednih vrnil nazaj v ZDA. Kljub zločinskemu značaju šolskega sistema je nadaljeval študij slikarstva na akademiji v Filadelfiji. Tam je, fasciniran nad nadrealizmom in njegovo sanjsko iracionalno logiko, s slikarstva prešel na film in po svojem prvem kratkometražcu (prav tako na ogled v MGLC v sklopu omenjene razstave) kmalu začel snemati vsa tista filmska in televizijska dela, ki so groteskni vsakdanjik, kakor ga povzema american dream, spremenila v prelepo nočno moro, h kateri se lahko gledalci vedno znova vračamo po zgled, kako lahko umetnost poseže in zareže v samo tkivo sicer na videz nepremakljive realnosti.

Lynch se je v osemdesetih uveljavil kot prepoznaven režiser s filmom Človek slon (Elephant Man, 1980), kot avtor pa se je dokončno afirmiral z Modrim žametom (Blue Velvet, 1986), ki je prav tako kot poprej Eraserhead (1977) kmalu dobil kultni status med cinefili. Lynch je z Eraserheadom eksperimentiral v produkcijsko precej obubožanih pogojih; nekaj denarja je sicer dobil od štipendije, ostalo pa si je sposojal od prijateljev in družine, da bi lahko dokončal, kar je kasneje označil za svoj "najbolj duhoven film". Marsikateri kritik je tudi Modri žamet označil za vrhunsko umetniško delo z značilnim avtorskim podpisom, kar je razbilo takrat še vedno precej trdovratno in razširjeno prepričanje, da je avtonomna produkcija temeljni predpogoj avtonomije ustvarjanja. Za Modrim žametom je namreč stal izrazito mainstream producent Dino De Laurentis, ki je Lynchu omogočil snemanje in mu pustil povsem proste roke pri ustvarjanju kot nagrado za režiranje blockbuster znanstvenofantastičnega filmskega epa Dune - puščavski planet (Dune, 1984).

Avtor, ki je zrežiral filme Eraserhead, Človek slon (Elephant Man, 1980), Dune in Modri žamet, pa se je naposled, po spletu okoliščin, podal v takrat še plitve televizijske vode in skupaj z Markom Frostom "za vedno spremenil televizijo": na televizijskih ekranih se je namreč odvrtel Twin Peaks (1990–91), ki je pomenil postmoderno preobrazbo televizije z nadrealističnimi filmskimi prijemi. Preostalo je, kot se reče, zgodovina, pa vendarle se vedno znova velja spomniti na televizijske serije, ki so se od devetdesetih pa vse do danes zgledovale po Lynchevi unikatni kreaciji: Dosjeji X, Skrivnostni otok, Carnivàle, Zvit in prebrisan, The Killing, The Leftovers itd. Vendar nobena preobrazba ne poteka brez bolečine: po zvezdohodnem uspehu prve sezone je twinpeaksovski televizijski meteorit pregorel in v obliki druge sezone strmoglavil na trda tla, kjer je nastal krater z imenom Twin Peaks: Ogenj hodi z menoj (Twin Peaks: Fire Walk With Me, 1992), cinematična predzgodba in nadaljevanje zgodbe s televizijskih ekranov, ki je Lyncha skupaj z dve leti poprej posnetim Wild at Heart (1990) pokopala.

V vmesnem času je vstal od mrtvih, prijel za nož in porezal zlobne jezike, ki jih je vložil v formaldehid in zaprl v prtljažnik avtomobila ter se odpeljal po Izgubljeni cesti (Lost Highway, 1997). Očitno pa si je premislil tudi glede televizije, saj je takoj za tem zasnoval Mullholand Drive (Mullholand Dr., 1999) kot pilot za televizijsko serijo. Ker so projekt zavrnili vsi televizijski producenti, se je takrat res zdelo kakor zakleto, da televizija ni njegov medij, zato je namesto tv-serije materialu dodal obrat in drugo polovico – in nastal je še en kultni celovečerni film. Pa vendar je vztrajal, le da je šel v precej drugačno smer: iz klobuka je potegnil Zajce (Rabbits, 2002), serializiran web horor filmček, ki ga lahko razumemo kot eksperimentalno internetno mini-tv-serijo (tu naj napovem še en projekt omenjene razstave mladostnih Lynchevih del: lutkovno predstavo Zajci, ki se bo odvila konec junija). Sledile so Notranje zadeve (Inland Empire, 2007), nemara Lynchevo estetsko in idejno najbolj dovršeno delo, izjemna feministična in umetniška kritika hollywoodske kulturne industrije, po kateri pa ni posnel več nobenega celovečerca.

Za nekaj let se je umaknil z velikih platen in malih zaslonov ter se – poleg transcendentalnih meditacij – predajal predvsem manjšim vizualnim, glasbenim in drugim projektom, dokler se ni kot filmski buda prebudil in kot televizijski antikrist zadal povračilni udarec za vse tisto, kar mu je televizija, publika, kritika storila v preteklosti: Twin Peaks: Vrnitev (Twin Peaks: The Return, 2017) bi lahko namreč preimenovali tudi v Twin Peaks vrača udarec, saj se v njem z vrtoglavo idejnostjo in umirajočo počasnostjo zvrstijo znane in neznane podobe iz preteklosti in prihodnosti, kjer je ukinjena časovnost, prostorskost pa tako razpršena, da se zdi vse skupaj bolj absurdno od dejanskosti in hkrati bolj realno od same realnosti.

Lynch je pred premiero v Cannesu namignil, da ne namerava posneti ničesar več, in če se bo tega res držal, je tretja sezona Twin Peaksa njegov labodji spev. Če za nameček velja, da labodi pred smrtjo pojejo najlepše pesmi, potem je novi Twin Peaks Lyncheva najlepša umetniška stvaritev, ki postavlja nove standarde za naslednjih petindvajset let televizije.

Ali to drži, bomo seveda lahko videli šele čez čas, če ne, pa tudi prav, saj ob Lynchevem opusu, ki se nikoli ni pustil ujeti v past pustinje realnosti, lahko ob vsakem ogledu vedno znova dahnemo žižkovsko parafrazo: "Dobrodošli v raj realnega!"

Mirt Komel

Z vstopnico za katerikoli film iz Cikla filmov Davida Lyncha/Ob razstavi Ogenj na odru v MGLC lahko uveljavljate 50-odstotni popust pri nakupu vstopnice za razstavo David Lynch: Ogenj na odru v MGLC. Z vstopnico za to razstavo pa si lahko v Kinoteki brezplačno ogledate eno projekcijo po lastnem izboru v sklopu omenjenega cikla filmov.

Program
David Lynch: Umetnost življenja, 21.6. ob 21.00
Modri žamet, 22.6. ob19.00
Ponovni pogled na Modri žamet, 22.6. ob 21.30
Mulholland Drive, 23.6. ob 18.00
Notranje zadeve, 23.6. ob 21.00
Twin Peaks – Ogenj hodi z menoj, 24.6. ob 20.00
Izgubljena cesta, 26.6. ob 21.00
Dune - puščavski planet, 27.6. ob 20.00
Eraserhead, 28.6. ob 21.00