novice

Poklon viziji: Aljoša Žerjal

Goriški Kinoatelje bo letošnjo nagrado Darko Bratina podelil kanadskošvicarskemu cineastu Petru Mettlerju, ki bo v oktobru glavni protagonist čezmejnega filmskega festivala Poklon viziji. V predfestivalskem dogajanju pa se predstavlja tržaški filmar samouk Aljoša Žerjal, katerega dela posneta na 8mm trakovih bodo premierno prikazana v slovenskem prostoru.

Poklon filmskemu amaterju

/.../

Tržaški Club Cinematografico Triestino je bil dolgo drugi doma Aljoše Žerjala. A tako kot se je amaterski film razvil izven institucionalnih okvirjev (kinoklubi kot ne strogo formalizirana organizacijska oblika druženja so prišli šele kasneje in so predstavljali bolj kvazi institucionalno obliko, praviloma neprofesionalno in samoorganizacijsko), se je tudi Žerjal pričel filmsko udejstvovati že prej in povsem samostojno. Tako je svoj prvi film, dokumentaristični filmski zapis o škedenjskem pustnem karnevalu, posnel že leta 1954, komaj šestindvajsetleten in kot uradnik zaposlen v tržaški pomorski agenciji. Čeprav je bil tehničen tip in so ga novosti s tega področja vedno zanimale, pa takrat svoje kamere še ni imel. Posodil mu jo je legendarni fotograf Edi Šelhaus. Žerjala pa to ni omejevalo, saj je kmalu zatem posnel še nova dela.
Skoraj istočasno je na drugem koncu Slovenije, v Kranju, svoje prve amaterske filme posnel tudi Boštjan Hladnik in oba, tako Žerjal kot Hladnik, sta z njimi nase opozorila tudi v tujini, na mednarodnem prizorišču, ki je že budno spremljalo dogajanje izven institucionalnih okvirjev in kjer so se že pričela odvijati prva festivalska srečanja namenjena tovrstni filmski ustvarjalnosti. Pravi razcvet pa je amaterska filmska produkcija doživela z vstopom v šestdeseta in nato pisano cvetela vse do konca sedemdesetih let. Kino klubi, kjer so se zbirali, si pomagali in si delili znanje številni filmski amaterji, so v vse večjem številu odpirali vrata tudi pri nas (največji je bil ljubljanski).

/.../

Tako ima tudi zgodovina domačega filma bogato poglavje o amaterski filmski ustvarjalnosti. Avtorjev je bilo veliko, najpomembnejši akterji pa so bili poleg omenjenih še vsaj Vasko Pregelj, čigar zapuščina je, tako kot pri Žerjalu, osupljivo bogata, a žal hkrati tudi vse preslabo poznana; nato Tadeja Horvat, Naško Križnar, ki je tovrstno ustvarjalnost povezal z akademskim svetom, pa Vinko Rozman, čigar lirični esej "o košarkarju" je nepozaben. Kasneje sta se jim pridružila še Marko Feguš ter med zadnjimi Miha Peče. V pokrajini sodobne filmske produkcije pa smo zelo podoben pristop, tako idejno kot produkcijsko, lahko odkrivali v delih Jureta Medena.

Že iz naštetih imen je moč razbrati (ogled njihovih del pa to le potrdi), da gre za izjemno različne ustvarjalne osebnosti. In taka je bila tudi produkcija amaterskega filma: bogata, skrajno raznovrstna in raznolika, še bolj pisana kot mavrica. In natanko tak je tudi vtis, ki ga dobimo po ogledu bogatega in tako tematsko kot formalno nadvse raznolikega opusa Aljoše Žerjala. Po ogledu tega se človeku zazdi, da je posnel vse in vsakogar, ki mu je prekrižal pot, da je kamero usmeril v vse tisto, kar je v njem vzbudilo vsaj malo zanimanja. Od škedenjske pustne povorke, prek kraške pokrajine, ki ga je navdihovala in navduševala, in tamkaj živečih ljudi, pa vse do daljnih krajev, ki jih je obiskal – Vietnama, Tibeta, Patagonije. Snemal je tako športnike – od kotalkaric do igralk namiznega tenisa –, kot tudi umetnike (na primer Černigoja in Spacala), tako glasbenike kot gledališke predstave. Za večino njegovih del velja sicer priznati, da le občasno – s fascinantno kompozicijo ali domiselno rabe svetlobe in sence – presežejo raven vizualnih impresij oziroma preprostih beleženj.

Toda v njegovem opusu najdemo tudi dela, ki preprosto očarajo in navdušijo s svojo umetniško ambicijo. Ko je na primer snemal omenjena slikarja, se je na vizualni ravni poskušal približati njunemu svetu in ga kreativno poustvariti v filmski podobi. S svojo poetiko in pristno človeško toplino navduši v nekaterih dokumentarističnih zapisih. Včasih tudi na pripovedni ravni pokaže večje in višje ambicije, saj ne pripoveduje le z montažo surovih posnetkov, pač pa celo z režijo umišljene pripovedi. V tem pogledu sta naravnost prisrčna trobentača, ki zapeljujeta ljubko dekle. Žal pa je tovrstne ambicije kasneje vse pogosteje opuščal in tako so njegovi popotniški filmi sorazmerno preproste popotniške beležke.

Prav to pa zgovorno kaže na še eno temeljno opredelitev amaterskega filma: da je bil ta tako historično kot tudi tehnološko konkretno opredeljiv. In sicer ga lahko zamejimo v obdobju od 50. pa vse do srede 80. let, ko je prišlo do prvega radikalnejšega tehnološkega premika: filmski trak je nadomestila najprej video, nato pa tudi digitalna tehnologija.

Zato bi si drznili za konec reči, da je Aljoša Žerjal v obdobju od srede 50. do konca 80. let ključno soustvarjal podobo slovenskega in italijanskega amaterskega filma, danes pa ustvarja nekaj, kar je temu v določen pogledu sicer podobno, a hkrati tudi temeljno drugačno.

Denis Valič
* Odlomek iz istoimenskega teksta, ki je v celoti dostopen na: www.kinoatelje.it/ poklon-viziji/nagrada-skozi-cas/nsc 2018/2018050911411419/

PROGRAM:
Pust v Škednju, Sneg v Škednju, Soline – Škedenjski portič, Avgust Černigoj, Forma Viva, Bosna Orient, Iran, Vizije ostankov. Poklon Žerjalu, 2.10. ob 18.00