novice

D-day: dan za dokumentarec: Jean Rouch

Abidžanske sanje, Rouchevi pogledi

Jean Rouch je v drugi polovici 60. let v Zahodni Afriki opravljal etnografske raziskave vzrokov in posledic množičnih migracij iz ruralnih območij v urbana središča. Takrat sta nastali tudi njegovi najbolj prepoznavni afriški etnofikciji: filma Jaz, črnec (Moi, un noir, 1958) in Človeška piramida (La pyramide humaine, 1961). Če je poprej v daljših obdobjih vračanj na različna zahodnoafriška območja posnel več filmov, v katerih je brez filmske ekipe in z zanj značilno kamero iz roke začrtal izraz etnografskega filma, zaznamovan z intenzivnim odnosom s snemanim subjektom, se Rouch pri omenjenih filmih poslužuje povsem hibridnih filmskih metod, ki od deljene antropologije in avtorskega izzivanja resničnosti mestoma zaidejo v nadrealistične eksperimente.

Jaz, črnec spremlja, kako migrantski delavci iz Nigra preživljajo vikend v četrti Treichville v Abidžanu, v Slonokoščeni obali, kamor so prišli v iskanju boljšega jutri. Protagonisti poosebljajo priseljensko izkušnjo in stanje zahodnoafriškega urbanega proletariata. Prek polfiktivnega uprizarjanja lastnega vsakdana slikajo revščino, težaško delo in izkoriščanje, vendar so v ospredju subjektivna doživljanja, ki prežemajo njihov prosti čas; solidarnost nigrske skupnosti, intimni odnosi in sanje. Te so v filmu simbolno tesno povezane s popularno (pretežno zahodno) kulturo, s čimer Rouch delno vpeljuje premislek razdora med tradicijo in modernostjo, posredno pa odzvanja vzdušje obdobja pred koncem kolonizacije. Sekvence, ki sanjsko dimenzijo razkrijejo šele, ko se zaključijo, subjektom dodatno razprejo prostor za mišljenje (ne)mogočih resničnosti.

Subjektivna izkušnja protagonistov je v filmu podkrepljena z naknadno posneto naracijo, ki sta jo poleg Rouchevega uvoda improvizirano sinhronizirala dva od protagonistov. Njuna refleksija položaja in skorajda ujemajoče dialoško vživljanje ob lastnih podobah se vpenja v že omenjeni koncept deljene antropologije – Rouch je imel navado snemanim subjektom predvajati posneto gradivo, njihove odzive in mnenja pa naj bi upošteval pri končni montaži, kar naj bi v filmski antropološki raziskavi zagotovilo dvostranskost.

Rouch je, bojda zaradi očitkov o pretiranem posvečanju pozornosti (lumpen)proletariatu, naslednji film umestil v privilegirano okolje elitnega liceja v Abidžanu. Človeška piramida, ki spremlja skupino afriških in evropskih dijakov, za razliko od filma Jaz, črnec ne uprizarja resničnosti, a ustvarja novo. Dijake, ki se prej niso družili, Rouch postavi v fiktivne razmere medrasnega prijateljstva. Če Jaz, črnec po uvodu o "eni od bolezni novih afriških mest, mladih brez dela" slednjim simbolno preda prostor, da spregovorijo sami (pri čemer ne gre pozabiti, da ima avtorski glas zadnjo in s tem pomembnejšo besedo pri montaži), se v Človeški piramidi Rouch v naraciji izreka kot deus ex machina, ki z vzpostavitvijo fiktivne resničnosti in v njej sproženih konfliktov želi pri subjektih doseči zunajfilmsko samorefleksijo.

Improvizirani prizori, ki pa jih je Rouch močno usmerjal, se delijo na tri ravni: v angažirane dialoge, v katerih dijaki odpirajo velike politične teme, od francoskega kolonializma do južnoafriškega apartheida, v prevpraševanje lastnih interakcij v luči rasnih razlik ter v nadrealistične, idilične prizore za tisti čas močno tabuiziranih medrasnih intimnih razmerij.  Pri prevzemanju vnaprej določenih vlog, tako v političnih diskusijah kot v osebnih odnosih, Roucha bolj kot izvedba fikcije zanima, kako ta vpliva na subjekte ter kaj bodo filmski eksperimenti mladim na pragu odraslosti pustili po filmu. Tako so najbolj zanimive nianse odstopov na pregibu fikcije z resničnim – okorna igra, premočno vživljanje, refleksija že posnetih prizorov, odnosi, stkani med snemanjem – oz. kot Rouch naznani v drugi polovici filma: tisto, kar se je dogajalo za kamero.

Rouch je v obeh filmih sicer navidezno zadržan do neposredne politične kritike, kar mu je bilo večkrat očitano, vendar ju je nemogoče gledati zunaj konteksta obdobja, v katerem sta nastala, očitno pa je tudi, da Rouch kolonialni Franciji ni naklonjen. Med drugim se v filmu Jaz, črnec protagonist, veteran vojne v Indokini, v spominih in obžalovanju vojne, ki mu ni ničesar dala, tragično poistoveti s francoskimi vojaki, v Človeški piramidi pa v pogovoru o smotrnosti zunanjega vmešavanja v južnoafriški apartheid eden od dijakov pojasni, da bi, v kolikor bi se vmešala Francija, ta morala intervencije dopustiti tudi v Alžiriji.

Petra Meterc

SPORED
Jaz, črnec, 20.12. ob 18.00
Človeška piramida, 20.12. ob 20.00