novice

Kultivator: Svetovalec

Teksaško nezavedno

Če bi Iztrebljevalcu (Blade Runner, Ridley Scott, 1982) usodo pisali odzivi, kakršni so ga doleteli ob premieri, bi bil najbrž kaj hitro zapisan pozabi. Svetovalec (The Counselor), po (prvem filmskem) scenariju Cormaca McCarthyja posnet Scottov triler iz leta 2013, sicer ni Iztrebljevalec, je morda mešanica noirovske atmosfere Iztrebljevalca s kartelsko prepletenostjo Soderberghovih Preprodajalcev (Traffic, 2000) in postmoderno refleksivnostjo erotičnih trilerjev iz osemdesetih, a se zdi v vsem svojem simbolizmu prav tako ustvarjen za druga in tretja "branja", za zapoznele refleksije in rehabilitacije.

Morda bi se morale te revizije v prvi vrsti oddaljiti od samega svetovalca (Michael Fassbender), od odvetnika, ki je npr. že v primerjavi s Scottovim iztrebljevalcem, gladiatorjem ali pa Marsovcem skrajno pasiven glavni filmski lik, in ga obravnavati le kot neke vrste platno, na katerega so projicirane bolj ali manj deviantne zamisli in zapleti njegove okolice z meje med Teksasom in Mehiko. Njegova (diegezi filma predhodna) odločitev za sodelovanje v majhnem, a dobičkonosnem prekupčevalskem poslu je za tok filmske pripovedi resda ključna, a predstavlja praktično njegov edini izraz tvornosti. Svetovalec tudi v izstopajoče filozofskih in nakladaških "dialogih" v nasprotju s svojim (edinim) filmskim imenom večinoma ostaja le poslušalec, film pa je v sporočilnosti ves čas še glasnejši na simbolni ravni, kar pride do izraza že v enem od uvodnih prizorov, ko svetovalec oralno zadovoljuje svoje dekle Lauro (Penélope Cruz). Skozi serijo usodnih zapletov namreč nato ženske postajajo vse bolj aktivni, falični agensi dogajanja, pri čemer ni naključje, da se zdijo tudi tiste, ki so lahko edine spolno potešene. 

Slednje sicer bolj kot z Lauro prihaja do izraza z Malkino (Cameron Diaz), ambicioznim in spletkarskim dekletom svetovalčevega poslovnega partnerja Reinerja (Javier Bardem), ne nazadnje pa tudi protagonistko skrajno nenavadnega, a kontekstu simbolike filma povsem prikladnega prizora spolnosti. Pri orisovanju njenega "spolnega odnosa" z Reinerjevim ferrarijem ob edinem "flashbacku" v filmu močno izstopa že Reinerjevo pričevanje, podano z vsem žarom in presunjenostjo fanta, ki se ga ob pogledu na mamine genitalije polasti strah pred kastracijo. Reiner, ki je prizor Malkine na vetrobranskem steklu voajeristično opazoval iz notranjosti avtomobila, dogodek sam prepoznava kot skrajno travmatično izkušnjo in večkrat ponavlja, da bi ga rad čim prej pozabil, to vrnitev potlačenega pa lahko razumemo predvsem kot trenutek, ko moški s pasivnim pogledom na žensko, ki "posiljuje" prav njegov simbol moškosti, izgublja dominantno vlogo v pripovedi. Poleg tega pa je ob upoštevanju klasične freudovske formule enačenja penisa z glavo navsezadnje moški strah pred kastracijo v Svetovalcu opredmeten že z mehansko napravo, imenovano "bolito", ki deluje podobno kot kavbojski laso, a stiska tako dolgo in tako močno, da žrtev dejansko obglavi.

Tudi sicer lahko dogajalni prostor Svetovalca razumemo kot šahovnico v igri med erosom in tanatosom, pri čemer se ločnica med polji obeh skrajnosti z vsakim prizorom bolj briše, eden izmed možnih izidov pa je tudi pat – nekrofilija, kot jo prav na obglavljenih truplih prakticira posebej krvoločen mehiški kartel. S tega simbolnega teritorija subverzivne dvojnosti denimo izhajata tudi geparda, hišna ljubljenčka omenjene Malkine, za McCarthyjevo delo, tako pogosto locirano na mehiško mejo z ZDA, pa je značilno prav raziskovanje skorajda neopaznega prehajanja med varnim in privlačno nevarnim tako v prenesenem kot v povsem fizičnem smislu. V to (tematsko) okolje se Scott smiselno vklaplja že s svojo afiniteto do temačnih, nizko osvetljenih kadrov, ki tokrat odsevajo oblačnejšo plat ves čas sončnega in praktično le v dnevnem času prikazanega juga ZDA (v kontrast pa so po drugi strani skoraj v vsakem trenutku postavljeni razni izstopajoče svetli in nasičeni scenografski in kostumografski detajli).

Mrakobna vizualna plat ob vsem orisanem preformuliranju "hitchcockovske" psihoanalitične metaforike, začinjenem še z McCarthyjevimi absurdističnimi dialogi, še skrajnejšimi odtenki tistih, ki sta jih na film prenesla brata Coen, tokrat torej ustvarja atmosfero, v kakršni je ločevanje med resničnostjo in sanjami vsaj nekoliko oteženo, morda pa tudi namenoma prepuščeno v analizo raziskovalnemu, kultnemu sledilstvu, ki bo hitro po prvem ogledu spet pristalo pri Laurinih besedah, s katerimi se film začne: "Ali si buden?"

Jernej Trebežnik

SPORED
Svetovalec, 19.12. ob 20.00