novice

Kinotečne matineje: Ne čakaj na maj!

Film je medij, umetnost, ki omogoča identifikacijo z raznovrstnimi izkušnjami in srečanje z različnimi pogledi. Pri mladih vzdramlja domišljijo, čustva, umetniško in znanstveno ustvarjalnost ter spodbudi kritično razmišljanje in vrednotenje. Kot umetnost preigravanja gibljivih podob pa ima film posebno sposobnost izraziti tudi tisto neizrekljivo. Kompleksne teme, med katere tokrat sodijo ljubezen, odraščanje, medvrstniški odnosi, odnos s starši, drugačnost, pogum, kulturne in razredne razlike, lahko premišljujemo skozi bogato množico slogovnih postopkov in izraznih sredstev, inherentnih mediju filma. Preiskujemo in prevprašujemo jih lahko skozi samosvojo, edinstveno govorico, ki jo proizvede posamezen film. Januarske in februarske matineje bodo v prvi vrsti vzdramile mlade, starejše filmske sladokusce pa vabimo v kino k filmom (zdaj že klasikam), ki so jih nekoč predramili, nekatere tudi nasmejali.

Simpatične maturante iz ene najuspešnejših domačih komedij vseh časov – Vesne (1953) Františka Čapa bomo kot študente spremljali v njenem nadaljevanju Ne čakaj na maj (1957). Tokrat se med zimskimi počitnicami mudijo v gorskem hotelu in njegovi okolici, a spet z Vesno in Samom središču, običajnim zaljubljenim parom, ki mora odrasti, obdajajo pa ga liki, iz katerih film črpa komičnost. "Ti dve komediji [sta] ključni za vzgojo občega slovenskega duha: v slovenski duhovni stvarnosti dokazujeta, da je komedija tukaj tudi možna, živa in plodna. In v tem je nemara, bolj kot v dejanski kakovosti njunih komičnih trenutkov, osvobajajoče sporočilo Vesne in Ne čakaj na maj: celo v zatohli bedi realnega socializma nismo povsem obsojeni na morasto patetiko uradne ideologije, za duha je še vedno odprta možnost."[1]

Akvarij (Fish Tank, 2009) priznane britanske avtorice Andree Arnold je napeta, realistična, nesentimentalna študija problematične petnajstletnice Mie, ki se zaljubi v maminega karizmatičnega ljubimca. Režiserka je svojo junakinjo Katie Jarvis odkrila na železniški postaji, ko se je divje prepirala s fantom. Gnev iz prizora je prenesla v film, ki se odvija v predmestju Londona, v njem pa utesnjenost zarisujeta sivo stanovanjsko naselje z revnimi bloki in pusta dekliška soba. Naturščica, ki nikoli v življenju ni plesala, v filmu pleše na svoj način, brez maske in šova, s plesom pa želi akvarij zapustiti. Andrea Arnold, ki je za film napisala tudi scenarij, je naturalizem dosegla na premišljen način: "Nikomur iz filma nisem scenarija pokazala vnaprej. Želela sem snemati postopoma, da bi se zgodba vsakomur razkrivala sproti. To se mi je zdelo zlasti pomembno za Katie, saj sem želela, da vedno ve, kje je. Poleg tega nisem hotela, da bi kdor koli svojim dejanjem dodajal kakršen koli pomen. Ker niso vedeli, kako se stvari razvijajo, so morali vsak trenutek raziskati takšen, kakršen je, in nič več. Tako kot stvari tečejo v življenju, verjetno. Nikoli ne vemo, kaj se bo zgodilo naslednjo uro, naslednji dan. Želela sem, da vsak trenutek ohrani to nedolžnost."[2]

Lirično Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2004) Pawla Pawlikowskega, v katerem sta debitirali igralki Nathalie Press in Emily Blunt, razgrne zgodbo o najstniški strasti in popelje v osebne svetove Mone in Tamsin ter v verskega fanatika spreobrnjenega kriminalca, Moninega brata Phila, ki so hkrati erotični in strašljivi. Pawlikovski s subtilno režijo postavi zbegano najstnico Mono, pravkar izključeno iz šole, ki z bratom živi v zakotnem yorkshirskem zaselku v propadajoči družinski hiši z bifejem, in elegantno čelistko Tamsin iz bližnjega dvorca, ki jo navdušujejo Nietzsche, Freud, Edith Piaf in rdeče vino, v eno poletje, v katerem pobegneta pred svojim razredom.

Pokaži mi ljubezen (Fucking Åmål, 1998), odmeven prvi celovečerec švedskega režiserja Lukasa Moodyssona, je postavljen v malomeščanski Amal, v katerem se najstnica Elin na žuru ujame med dve ljubezni. Senzibilen, a hkrati neposreden film se dotika tem, kot so hrepenenje, tegobe odraščanja, zaljubljenost, spolna identiteta in soočenje z okolico.

Pokaži mi ljubezen. Ne čakaj na maj!

Za najmlajše: Dogodivščine in vragolije Krtka in Črička

Avtor priljubljenih čeških risank Zdeněk Miler se je že kot otrok navduševal nad risanjem. Ustvaril je okoli sedemdeset kratkih risanih filmov, od katerih so mu svetovni sloves prinesli tisti o krtku. Prvo epizodo, Kako je Krtek dobil hlače, je Miler ustvaril leta 1957 in nato v dolgih letih otroke razveselil z okoli petdesetimi risanimi filmi o krtku, ki so jih prikazali v več kot osemdesetih državah sveta. V njih nastopajo miroljubni krtek z veliki očmi in njegovi živalski prijatelji, ki so prepoznavni tudi po tem, da ne govorijo. Kar nekaj risanih filmov pa je Miler posvetil tudi malemu zvedavemu čričku, ki s svojo violino potuje po svetu, kjer sreča marsikoga in naleti na marsikaj.

Maja Krajnc

program
Kinotečna matineja za najmlajše: program risank o krtku in čričku, 13. 1. ob 17.00
Ne čakaj na maj, 20. 1. ob 17.00
Pokaži mi ljubezen, 27. 1. ob 17.00
Moje poletje ljubezni, 10. 2. ob 17.00
Akvarij, 24. 2. ob 17.00


[1]Krečič, Jela. "Vesna in Ne čakaj na maj: kako smo v sivini realsocialističnega vsakdana prišli do komičnega duha". KINO! 21, 2013, str. 48.
[2]Katalog 20. mednarodnega festivala Liffe, 2009, str. 62.