novice

Kinotečna matineja (7+)/Animateka: Asterix proti Cezarju

Večna galska klasika

Piše se leto 50 pr. n. št., ko s svojimi dogodivščinami pričneta dobro znana Galca Asterix in Obelix. Junaka gomoljastih nosov in živobarvnih pričesk ter brkov svoje dni preživljata v domači vasi in bližnjem gozdu, kjer ob spremljavi pritlikavega psa izmišljene pasme lovita merjasce. Idilično življenje od časa do časa zmoti kakšna posebna naloga, ki jo lahko rešijo le pogumni. Pogosto se morata zato podati na pot po bližnji ali daljni okolici. Prepreke na popotovanjih in doma Asterix rešuje s svojo zvitostjo in čarobnim napitkom lokalnega druida, ki ga naredi nepremagljivega. Priznajmo tudi, da ga pretiran pravičniški čut in hitra zamerljivost pogosto kar sami pahneta v pustolovščino.

Njegov najboljši prijatelj in sostanovalec Obelix, ki mu sicer vedno dela družbo, je uspel do omembe v naslovu stripovskega albuma (iz katerega lika izhajata) priti le dvakrat, oziroma trikrat, če upoštevamo še en strip, ki ni priznan kot del kanona. Do danes je izšlo že 37 stripovskih albumov Asterixovih dogodivščin, iz katerih je nastalo 18 filmov, od tega le 6 igranih. Medtem ko se kakovost pri filmih močno razlikuje, stripovski albumi vzdržujejo standard na primerljivi ravni. Upad so doživeli le v času tik po smrti scenarista Renéja Goscinnyja leta 1979, ko je nekaj stripov do Asterixa pri Piktih (2013) narisal in napisal risar Albert Uderzo sam. Nekaterim med njimi manjka prav iskrivosti v drobnih šalah, ki so med opaznejšimi vrlinami zgodb. Ponoven dvig kakovosti se je zgodil prav z albumom o Piktih, ko sta z Uderzovim blagoslovom vajeti prevzela Jean-Yves Ferri in Didier Conrad, ki sago nadaljujeta še danes.

Zgodba o majhnem in suhem, ter velikem in debelem dvojcu protagonistov je filmski komediji znana vsaj od poznih 20. let, iz časov Stana in Olia. S podobno dinamiko situacijske in karakterne komike deluje tudi par galskih bojevnikov, stanujoč v majhni vasici na severozahodu Francije, ki se še edina uspešno bori proti okupatorju pod vodstvom totalitarističnega hegemona Julija Cezarja. Čeprav se odnos in okolje v teku epizod prav nič ne spreminjata, jih odlikuje ravno detajlirano humoriziranje posameznih stereotipnih specifik določene etnije, časa in prostora, ki se inovativno prepletajo z namigi, povezanimi z zimzeleno zahodnjaško popkulturo 20. stoletja in citati iz vrst klasičnega kanona. Pri tem različni narodi v vseh delih ohranjajo svoje osnovne značilnosti. Briti so flegmatični in navdušeni nad najbolj bizarnimi kombinacijami jedi, Goti so močni bojevniki (pogosto upodabljani s koničasto čelado, značilno za Prusijo v 19. stol.), Egipčani govorijo v hieroglifih, pirati so multietnični, neumni in vedno nasankajo, Rimljani so neumni in naivni itd. Razmerja resnične družbene moči in predstav o posamičnih ljudstvih temeljijo na sodobnih, s to izjemo, da so Rimljani vojaško večinoma prevladujoči. Zametki sodobnega življenja se večkrat pojavijo v zgodbah, najsi bo to le kakšen materialni objekt ali opravilo; nazadnje učinkuje kot humorni vložek, saj se očitno razlikuje od zgodovinskega konteksta antike, v katerega je umeščen.

Prevajanje Asterixovih epizod iz medija stripa v medij filma se je prvič zgodilo leta 1967 (Deux Romains en Gaule, Pierre Tchernia), ko je kot končni produkt nastal črno-beli igrani film z animacijskimi vložki. Asterix in Obelix sta ostala narisana, ostali junaki so bili živi igralci. Razen odsotnosti barv v tem prvem poskusu sta do danes v animiranih filmih ostala skoraj nespremenjena. Ohranil se je tudi način izdelovanja ozadij, ki je narejen zelo slikarsko, razen v primerih računalniške animacije (Asterix: domovanje bogov [Astérix - Le Domaine des Dieux, 2014]). Liki v animacijah ostajajo ploskoviti karikirani možiclji s črno obrobo in brez senčenja, ki bi ustvarilo kakršnokoli globino slike. Tudi Asterix proti Cezarju (Astérix et la surprise de César, 1985) je takšna animacija.

Film, ki je bil leta 1987 nagrajen z nemškim zlatim ekranom, je nastal na podlagi dveh zgodnjih stripov: Asterix legionar (Astérix légionnaire, 1967) in Asterix gladiator (Astérix gladiateur, 1964); v obeh se Asterix poda v Rim in pristane v areni. Čeprav si strip in animacija na trenutke sledita do popolnosti (v kadriranju in dialogih), se nekatere šale iz stripa v risanki izpustijo ali pa so dodane na novo in se torej ne podvajajo. Marjane Satrapi sicer trdi, da stripa ne bi smeli spreminjati v film, četudi je sama to uspešno naredila s Perzepolisom. Brez skrbi, Rimljani v filmu ostajajo nori, Cezar poln slavnih citatov in sebe, Obelix mehkosrčen in Asterix rešitelj dneva.

Pia Nikolič

PROGRAM

Asterix proti Cezarju, 7. 4. ob 17.00