novice

6. Festival žanrskega filma Kurja polt/Filmski dvojček


Ogenj v dolini: Za krvnika ni milosti in Hello, Rain

Na travnatem griču za tlakovanimi ulicami angleške vasice neko žensko ženejo k vešalom. Njeni kriki prebadajo kot spominčice modro nebo, nato molk zaveje skozi divji oves v travniški globeli. To je nelagoden uvodni prizor filma, ki se začne in konča v grozi, nekje med ruralnim zakotjem Teksaškega pokola z motorko (The Texas Chainsaw Massacre, 1974) in Hanekejevo tesnobno parabolo družbene disfunkcije Beli trak (Das weiße Band, 2009).

Za krvnika ni milosti (Witchfinder General, 1968) Michaela Reevesa že dolgo velja za eno temeljnih del ruralne ali folklorne grozljivke in njegov vpliv zlahka prepoznamo pri kasnejših filmih, od Krvi na satanovih krempljih (The Blood on Satan’s Claw, 1971) in Moža iz protja (The Wicker Man, 1973) do Polja v Angliji (A Field in England, 2013) Bena Wheatleyja. Toda ob prvem predvajanju leta 1968 je film naletel na močno razdvojen odziv. In glasno negodovanje kritikov, denimo dramatika Alana Bennetta, ki ga je obsodil kot "najbolj zagrizeno sadističen in moralno nagnit film, kar sem jih kdaj videl", priča o tem, da je bil film v navzkrižju s pričakovanji publike, kar pa je bila očitno prav Reevesova namera. Prvine popularne gotske grozljivke z zgodovinsko umestitvijo in izbiro igralca Vincenta Pricea se tu uklonijo pred presenetljivo pretanjeno igro in nepopustljivim vzdušjem krutosti – v filmu, ki odločno odklanja stavo na šok in vznemirjenje. Daleč od studijskih setov, ki so bili tisti čas tako značilni za žanr, se Hopkinsovi oportunistični zločini zoper človeštvo tu odvijejo pod milim nebom podeželja. V vaseh, kjer tlita bojazen in sumničenje, in gozdovih, kjer podrast odeva razpadajoča trupla vojnih žrtev. Listje in praprotne veje silijo v skorajda vsak kader filma in preobražajo domačno podeželsko idilo v lokus ne nadnaravne groze, temveč zelo resničnega terorja.

Za krvnika ni milosti ne nudi komičnega olajšanja in tudi ne zlahka prebavljivega narativnega razpleta. Film se začne s krikom Hopkinsove žrtve, a konča s kriki ženske, katere krepostnega ljubimca je neizbrisno kompromitiralo njegovo lastno brutalno maščevanje. Prej kot za konec gre tu za izraz nerazrešenih vprašanj, ki posegajo v našo zmožnost, da bi razločili začetek in konec ter preteklost in sedanjost. Film je v britanske kinematografe vstopil v trenutku, ko se je vznemirljivo desetletje, ki je začrtalo podobo moderne Britanije, bližalo koncu, povojni optimizem in zanosno hipijevsko gibanje pa sta se že prevešala v rastočo tesnobo in družbene nemire, odražajoč duhovno krizo, inherentno okoliščinam državljanske vojne v filmu. Toda Reevesov prikaz razklane družbe zlahka odzvanja tudi v prihodnosti, onkraj eksistenčnih razpotij razdružene brexitovske Britanije. Nelagodje filma potemtakem izvira iz njegovega lociranja resnične groze ne v 'drugem', temveč v nas samih, in v mučnem ponavljanju tistega jamais vu znotraj naših skupnosti.

Od folklorne groze Reevesovih vetrovnih britanskih vresišč do afrofuturistične metropole nigerijskega kratkometražca C. J. 'Fieryja' Obasija Hello, Rain (2018) moralna izprijenost še vedno preži v posamezniku. Ko protagonistka Rain (Keira Hewatch) sebi in svojima sofisticiranima prijateljicama Philo in Coco izdela magične lasulje, odkrije pogubno moč, ki se skriva pod njihovim bliščem in obeti. 'Ognjeni' Obasi se v hipnotični svarilni basni, ki prispeva edinstveno vizijo k eksploziji afrofuturističnih triumfov v letu 2018, od Črnega panterja (Black Panther) do Dirty Computer Janelle Monáe, naveže na dolgo žanrsko tradicijo zoperstavljanja trenutnih družbenih problemov in težavne preteklosti ter svetle, obetavne prihodnosti. Trčenje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti najde svoj dobesedni izraz v mantri, s katero Rain svari pred mešanjem "magije in tehnologije", svojo vizualno manifestacijo pa v nasičenih, kontrastnih barvah filma, nabito polnega živih slik (tableaux vivants), silhuetne animacije, animejevskega CGI in časopisnih notic, ki švigajo čez platno v psihedelični paradi opozicij. Film vzpostavi tudi nasprotje med tehno-magičnimi lasuljami in naravnimi lasmi žensk, ki jih te nezadržno uničujejo: to je korozivni vpliv pohlepa in izkoriščanja na individualno in rasno identiteto. Še več, kot pove epigram kenijske Nobelovke Wangari Maathai: to je apel Afričankam, "naj v tem, kakršne so, prepoznajo moč ter se osvobodijo okov strahu in molka". 

Filma Za krvnika ni milosti in Hello, Rain ponudita sila raznoliki in edinstveni viziji realnosti, ki preiskujeta vprašanja identitete, nasilja in moralne korupcije na mestu spopada tradicije in modernosti. Vznemirljiv filmski dvojček.

Kim Tance
(Prevod Maša Peče)