novice

Balangiga: Tuleča divjina

This is not a film by Khavn

Filipini so država, ki jo je zgodovina večkrat prežvečila in izpljunila (iz požrešnega kolonialnega gobca Zahoda), država, v kateri sta prostor in čas – vsak kotiček družbe in stoletja vsakdanjika – prežeta z nasiljem. Nasilje je pravzaprav moralna in etična podlaga velike večine sveta … in da to razumemo, se moramo le ozreti naokoli, čez ramo v preteklost, čez plot v realnost. Ne potrebujemo veliko občutljivosti, da dojamemo razsežnosti posledic, ki jih ima dolgoletna izkoriščevalska zgodovina Zahoda na ves svet. Dojeti in videti jih je lahko, a razumeti jih je težko ali kar nemogoče. Ni mogoče razumeti brutalnosti metod, ki jih je mednarodna nomenklatura moči premišljeno in sistematično uporabljala za zagotovitev blaginje – in jih še danes.

Pri razumevanju uničujočega vpliva brezobzirnega izkoriščanja človeka in narave na sodobno realnost nam (tudi brutalno in brez zadržkov) lahko pomagajo filmi Khavna De La Cruza. Khavnov filmski opus prepredajo tematske in slogovne rdeče niti, ki se cepijo, trgajo in spet sukajo iz filma v film. Filme praviloma umešča v okolje domačih slumov, tematizira pa življenje ljudi na robu družbe – a pri tem stiske zavrženih in pozabljenih ne predstavlja sentimentalno, temveč kot eksplozijo življenja, kot iskanje lepote in pravice v širnem, moralno, čustveno in tudi materialno razsutem in sfiženem svetu. Khavn realnost povzema z divjimi in šokantnimi podobami, rezi, rakurzi, necenzuriranim nasiljem, trpkim in ironičnim humorjem, z erupcijo informacij in ključev, ki nam jemljejo sapo. A pri dveh zadnjih filmih, Bambusovi psi (Bamboo Dogs, 2018) in Balangiga: Tuleča divjina (Balangiga: Howling Wilderness, 2018), se zdi, da se je Khavnov izraz predvsem oblikovno (nikakor pa ne tematsko ali idejno) nekoliko “umiril“ (govorimo seveda v kontekstu khavnovskih filmskih megaeksplozij).

Filma sta si kljub isti letnici nastanka podobna le v tem, da ju je posnel isti, kot britev oster in kot jeklo močan avtor. Oba pripovedujeta o resničnih dogodkih iz preteklosti, a Bambusovi psi govorijo urbano, noirovsko zgodbo iz nedavne zgodovine, Balangiga pa se poda več kakor sto let v preteklost, v leto 1901, ko so se Filipinci spopadali z novimi “lastniki“, Američani. Neko jutro leta 1901 v Balangigi so gverilci skupaj z vaščani v premišljeni akciji napadli okupatorja in pri tem ubili oseminštirideset ameriških vojakov. Američani so reagirali hitro in neusmiljeno: general Jacob H. Smith je vojakom izdal ukaz, naj “ubijajo in požigajo“ in da “morajo notranjost otoka Samar spremeniti v tulečo divjino“. In vojaki so ukaz izpolnili.

Balangiga je pravzaprav (filmska) pravljica za otroke: razdejanje tuleče divjine spremljamo skozi oči osemletnega dečka Kulasa, ki se z dedkom odpravi čez tri gore in sedem voda, da bi našla kraj, kjer vladajo mir, ljubezen in blaginja; govori o otroku, ki prek pustolovščine izgublja naivnost, čistost otroštva in se sooča s svetom odraslih; čas dogajanja je nedoločljiv, mučno dolg, dnevi in noči se izmenjujejo kakor jara kača. Deček in ded na poti srečata in s seboj vzameta še osirotelega malčka; tako dvojec postane trojec, in trojec se nekje na poti spet oklesti v dvojec; otroka na poti nadlegujejo demoni, ki se z njima pogovarjajo; in ne nazadnje: pripoved je prepletena s sanjskimi prizori, s sanjami dečka Kulasa, ki se postopoma, a zanesljivo spreminjajo v nočne môre.

Khavnov slog v Balangigi ni toliko vrtoglav in kričeč kakor v prejšnjih filmih, a ni zato nič manj nasilen in silovit ter še veliko bolj tesnoben. Film se, tudi drugače kakor številni prejšnji filmi, ki se do ušes pogrezajo v govno urbanih slumov, dogaja v (nič manj blatni) naravi. V bujni, zeleni naravi. In če so slumi v Khavnovih filmih obarvani s fluorescenčnimi barvami, prepojenimi s krvjo, pljunki, urinom in spermo, je narava v njegovih filmih zelenih in rjavih tonov vegetacije in zemlje, modrih in zelenih tonov vode – vse dokler je človek ne obarva še z ognjem in s krvjo.

Balangiga je film o nasilju, ki je svoje seme zasejalo že davno, pa vendarle tako nedavno, da bujno klije še danes. In ker govori o nasilju, vendarle natančno prikazuje tudi njegovo nasprotje, kontrapunkt nasilja, ki je morda orožje, morda protistrup, ali pa le sredstvo, ki nas ohranja pri zdravi pameti in življenju: prvinsko, nepokvarjeno ljubezen ali skrb za živa bitja, igro, pesem in toploto bližnjega. Je film o čistosti otroškega delovanja (otrok večkrat s sebe in bližnjih, živali in ljudi, tudi dobesedno umiva, drgne umazanijo vsakdanjika). Pripoved Balangige se od številnih Khavnovih filmov morda najbolj razlikuje po tem, da jo vodi junak in ne (sicer naklonjenost zbujajoči) antijunaki.

Silovitost Khavnove filmske pripovedi je zanesljivo v številnih izraznih elementih, ki plastijo sicer kot britev ostro in jasno sporočilo. Film gledalca neprizanesljivo drži v krempljih napetosti in groze, ki pa nista elementa filmskega suspenza, temveč, recimo temu, “civilizacijskega“. Balangiga je pravljica s končnim preobratom: konca pravzaprav ni, moreča pravljica traja še danes.

Besedilo lahko v celoti preberete v aktualni številki Revije za film in televizijo Ekran.
Projekcija filma je plod sodelovanja festivalov Kurja polt in Kino Otok – Isola Cinema.

Varja Močnik