novice

Dan upora proti okupatorju

Doktor

Doktor (1985) je zadnji celovečerni film Vojka Duletiča (če ne štejemo Bolečine iz leta 2006, ki pa je zgolj montažerski mozaik, narejen iz treh Duletičevih starejših filmov), posnet po istoimenskem romanu Janeza Vipotnika iz leta 1982. Vipotnik je bil v tistem času pomemben družbenopolitični delavec, zato ne sme presenetiti, da je njegov roman razmeroma konvencionalna pripoved o partizanskem junaštvu. Zgodba romana je sicer spisana po resničnih dogodkih: tragičnem razkritju najpomembnejšega partizanskega sodelavca v ljubljanski policijski hierarhiji tik pred koncem vojne. Šlo je za dr. Vladimirja Kanteta, ki je imel kot pomočnik upravnika dostop do mnogih pomembnih informacij, s katerimi je pomagal partizanom, pri čemer ga policija in njeni okupatorski zavezniki dolgo niso niti osumili, saj je veljal za enega najbolj zanesljivih sodelavcev.

Vsebina filma je torej privlačna – vohunski triler, posnet po resničnih dogodkih –, nerodno je le, da je bilo občinstvo partizanskih filmov leta 1985 že močno naveličano, zato Doktor v kinodvoranah ni pritegnil veliko pozornosti. Toda pri Duletiču je vsaj toliko kot vsebina zanimiva formalna konstrukcija. Za njegove filme je namreč značilen samosvoj pripovedni slog, ki se vrti okoli statičnih kadrov, negibnih igralcev (prej kot na bitja iz mesa in krvi spominjajo na kamnite skulpture), redkih dialogov in robustne, a imaginativne montaže. Tovrstnemu filmskemu jeziku se je Duletič v svojem prejšnjem celovečercu, Desetem bratu (1982), odpovedal, pri Doktorju pa se je spet vrnil k njemu. Žal pa pri Doktorju pogrešamo vsaj nekaj tistega izjemnega estetskega občutka, ki je statične kadre v njegovih starejših delih, predvsem Ljubezni na odoru (1973) in Med strahom in dolžnostjo (1975), povezoval v zvočno in vizualno tako zelo presunljive celote.

Morda je bil pri vrnitvi k zanj značilni filmski govorici zgolj premalo dosleden. O tem priča dejstvo, da so prizori v slogu njegovih starejših filmov, torej s kombiniranjem spretno zmontiranih sekvenc statičnih posnetkov, med najboljšimi. Ilustracija je prizor branja obsodb simpatizerjev OF na sodišču. Kar slišimo iz sodnikovih ust, so obsodbe brez imen in utemeljitev, pri čemer niz zvočnih fragmentov dopolnjuje zgolj dinamični ples statičnih podob in pogledov. Za nekaj posebnega velja tudi zvočni register. Gre zlasti za osredotočeno rabo zvočnih detajlov, katerih pomen je v odsotnosti vseh šumov potenciran do skrajnosti. Primeri so srh zbujajoči odmevi korakanja okupatorskih vojaških formacij po mestnih ulicah (znak fizične dominacije), dejstvo, da ilegalcev, ko se premikajo po prostorih, ni slišati (znak konspirativne nevidnosti), in podrobnost, da v prvi polovici filma skorajda ne slišimo drugega kot zgolj ponavljajoče se vzklike "Viva Duce! Viva fascismo!" (znak psihološke opresije okupacije). Skupaj ti elementi učinkovito poustvarjajo tesnobno odtujenost prostora, kjer se zgodba dogaja (okupirano mesto), na bolj abstraktni ravni pa film vzpostavljajo kot svojevrstno zbirko kratkih, a skrajno zgovornih zvočnih informacij, ki o vsebini pogosto povedo več kot podobe same.

Doktor je pomemben tudi kot delo, kjer je Duletič vključil vrsto namigov na junakovo morebitno homoseksualnost. V tem smislu gre za enega prvih slovenskih celovečercev, ki so si drznili vključiti motiv homoseksualnosti, čeprav je res, da je junakov domnevni ljubimec Žagar v filmu izoblikovan na način, ki bolj kot na resnične homoseksualce spominja na stereotipe o njih.

Peter Stanković

PROGRAM:
Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, Doktor, 26. 4. ob 20.00
Hajka, 28. 4. ob 19.00
Vzpon, 28. 4. ob 21.00