novice

Festival SONICA: Resoniranje minljivosti

Japonski skladatelj, pianist, igralec, aktivist in še marsikaj, Ryuichi Sakamoto, je ena tistih figur, ki tiho, iz ozadja, ključno zaznamuje sodobno popularno glasbo in kulturo. Svojstvena tišina, napolnjena s šumom in zvenom zaznamuje tudi močan, intimen portret dokumentarca Ryuichi Sakamoto: CODA (2017) režiserja Stephena Nomure Schibleja, ki glasbenika prek lastnih besed, brez odvečnih govorečih modrih glav prikaže skozi vpetost med osebno in družbeno tragedijo v času diagnoze raka na grlu ter časa posledic cunamija v Fukušimi in nesreče na tamkajšnjem jedrskem reaktorju, obenem pa vključuje njegovo ustvarjalno preteklo zgodovino. A glavna narativa je aktualna, ujeta v krhkem glasbenikovem življenjskem trenutku. S tem stopi v vmesje minljivosti, razgradnje in ohranitve, vztrajanja, značilnosti, ki so inherentno vsebovane v zvoku, in angažmaja, ki se na širši družbeni ravni kaže v njegovem protijedrskem aktivizmu, razkriva pa še eno vmesje – med sodobno tehnologijo in močnimi, kaotičnimi silami narave. Vse to se v dokumentarcu vtisne v ustvarjalni proces, v ustvarjanje in beleženje zvoka, spajanja urejenih, melodičnih vzorcev, ki sledijo formi korala, moduliranih glasov (Paul Bowles in David Sylvian) in naključnih šumov, beleženih iz okolja kot svojstvenih neulovljivih, kaotičnih in nepredvidljivih gmot. Med njimi je tudi šum dežja, vode, za katero je Sakamoto nedavno slikovito dejal: "Kot veste, so lahko ta različna stanja vode videti zelo lepa, včasih pa so lahko zelo nasilna, kot cunami." Intimni vpogled v ustvarjanje glasbe za ploščo Async postane tudi svojstvena zvočna krajina. Ustavljena ura v prostorih uničene šole ter klavir, ki je preživel cunami, sta v dokumentarcu dva močna vizualna simbola, ki hkrati povezujeta tišino, s katero se je Sakamoto soočil v času zdravljenja in zanj neznačilnega neustvarjanja, in vrnitev k zvenu, k zanj značilnemu smislu za melodijo, ki jo poveže s šumom sveta.

Sakamoto neutrudno ustvarja vse od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Klasično izobraženi skladatelj, pianist in etnomuzikolog se je že v času študija poigraval z zgodnjimi sintetizatorji zvoka, se napajal v zahodni klasični (zaznamoval ga je predvsem Debussy) in popularni glasbi, v različnih ljudskih godbenih tradicijah, modernizmih in avantgardizmih (John Cage, kasneje minimalisti …), pa tudi v sodobni umetnosti, filmski glasbi, rocku, jazzu in značilnem japonskem popu. Vse to je prisotno že v njegovem zgodnjem ustvarjanju (denimo plošči Thousand Knives iz leta 1978) in seveda v pionirskem delu v zasedbi Yellow Magic Orchestra (skupaj s Haruomijem Hosonom in Yukihirojem Takahashijem), ki predstavlja zgodnje jedro elektronske glasbe (ob Kraftwerk, Tangerine Dream in ostalih) in začrta formo electra, electropopa, kasneje pa sodobne elektronske in ambientalne glasbe. Vplivali so na zgodnji hiphop, v njihovi glasbi pa so se številni zahodni vplivi in vplivi lastne kulture preko sodobne tehnologije vpeli v za Japonsko značilno hibridno hiper formo, ki izvorni vpliv napihne in ga s tem popolnoma rekontekstualizira in eksotizira hkrati. Ta forma je za zahodno uho skrajno intrigantna, najsi gre za rock, elektroniko, jazz ali noise; z njo se številni japonski ustvarjalci in ustvarjalke znebijo tipičnega zahodnjaškega dojemanja japonske kulture in koncepta drugosti, a obenem še vedno ohranjajo svojstveno eksotiko. Yellow Music Orchestra so nastali kot svojstven odmev tedanje japonske tehnološke in ekonomske realnosti, Sakamoto pa je vedno ustvarjal zelo samosvoje, pa naj gre za področje popa (tudi ponarejeno, kot je dejal sam – house, hiphop, latino itd., kar bi danes najraje izbrisal), elektronske glasbe, klasične in orkestralne glasbe, glasbe za posebne priložnosti in ceremonije (odprtje olimpijskih iger v Tokiu leta 1992 denimo), zvočne in prostorske ter intermedijske instalacije in predstave (multimedijska dela s Shirom Takatanijem in njegovo zasedbo Dumb Type) ter filmske glasbe.

Prav slednja je tista, ki ga prek ustvarjanja glasbe za Iñárritujev film Povratnik (The Revenant, 2015) vrne k delu, hkrati pa ga je dokončno ustoličila na Zahodu, najprej z glasbo za film Srečen božič, gospod Lawrence (Merry Christmas, Mr. Lawrence, Nagisa Oshima, 1983). Tema iz filma je končala v kultni skladbi Forbridden Colors v sodelovanju z britanskim pevcem in glasbenikom Davidom Sylvianom, Sakamoto pa je v filmu ob Davidu Bowieju odigral glavno vlogo, se kasneje pojavil tudi v videospotu za skladbo Rain Madonne in igral v Bertoluccijevem filmu Mali Buda (Little Buddha, 1993). Glasba za Bertoluccijev film Poslednji kitajski cesar (The Last Emperor) mu je leta 1987 prinesla oskarja, bafto in grammyja, obenem pa je ustvaril glasbo za filme De Palme, Almodovarja, Stona in drugih. Na ta način je Sakamoto vstopil v široko polje, kjer se pojavlja kot pop ikona ter uspešen in cenjen skladatelj filmske in klasične glasbe, obenem pa spoštovan v podtalnih glasbenih krogih, s katerimi je ves čas v stiku, jim prisluškuje in z njimi sodeluje. Tako denimo v dvojcu z nemškim glasbenikom in zvočnim umetnikom Carstenom Nicolaiem (Alva Noto), Fenneszom, Taylorjem Dupreejem, Brianom Enom, Laurie Anderson, Christopherjom Willitsom, Sachiko M, idr., s katerimi vstopa v različne forme minimalistične elektronike, zvočnih krajin in svobodne improvizacije.

Za Async je izhodišče našel v podobah iz filmov in polaroidov Tarkovskega ter v njegovi uporabi zvoka v filmu (kar sam opisuje kot glasbo za neobstoječi film), recepcija plošče pa priča o njegovem statusu; na eni strani je bila Async plošča leta v trendovski glasbeni publikaciji za elektronsko glasbo Fact, bila je med dvajsetimi najbolj prodajanimi ploščami na Japonskem in med prvimi petimi na Billboardovi lestvici plošč iz polja klasične glasbe. Sakamoto vodi tudi glasbeno založbo Commmons, platformo, ki se upira konceptom glasbene industrije, kot izobražen etnomuzikolog pa nastopa proti logiki avtorskih pravic, saj pravi, da se v dobi digitalnega vračamo v polje ljudskega, torej v polje, ko se je glasba še pretakala v vmesju pisnega in predvsem ustnega, brez pravnih omejitev. O živosti njegove glasbe priča tudi lista aktualnih ustvarjalcev, ki so se lotili remiksov skladb s plošče (Arca, Johann Johannsson, Andy Stott, Fennesz, Alva Noto …). V zadnjem desetletju in več je njegova glasba postala počasnejša, bolj propustna, minimalistična v ustroju in zvenu, skoznjo išče odzven v tišini, odmev, pulz, resonanco. V spletu melodije, zvena in šuma išče srčiko zvena v vsej minljivosti njegove vibracije. Async v tej resonanci uteleša nesinhronost urejenega in neurejenega, šuma in zvena, minljivosti in življenja. To minljivost dokumentarec čudovito ujame in skoznjo se koda kot zaključek (skladbe) spremeni v (njen) začetek …

Luka T. Zagoričnik

Program
Ryuichi Sakamoto: CODA, 25.9. ob 19.00