novice

16. Animateka: Fokus na Baltik

16. Mednarodni festival animiranega filma Animateka I 2.-8. december 2019

Animacijo baltskih držav, Estonije, Latvije in Litve, ki so nedavno (2018) praznovale stoletnico svoje neodvisnosti, prežema latenten, včasih celo nezaznaven nemir. V široki paleti filmov, izbranih za letošnji Animatekin fokus na Baltik, najdemo preplet prvovrstne obrti in meditativnega stanja duha, pa tudi podton ukvarjanja s tistim, česar ni lahko izgovoriti (a se lahko prikaže). Tu ne gre za žanr: filmi so lahko absurdne komedije, primeri trezne nostalgije oziroma politične alegorije, celo otroški filmi. Izkušnja je bolj povezana z občutjem prebijanja po zahtevni poti, ko si vztrajen, umetniški in ne ravno zgovoren.

Ta nemir se giblje od mita do ljudskih povesti ter urbanih in umetniških obdelav, kar plete nevidno nit med različnimi časi in obdobji. Litvanska mitologija vodi od hipnotične Enigme (Medis, 1983) Nijole Valadkeviciute in zaslepljujoče ekscentričnega Hobgoblina (Baubas, 1987) veterana animacije Ilje Bereznickasa, vse do veličastnega Ragnaroka (Nuopuolis, Urtė in Johan Oettinger, 2016) in strašljivih Gozdov (Miškas, Ignas Meilūnas, 2015). Estonija ima lastno zgodovinsko in mitologizirano preteklost – pomislite na ep Velikan Tõll (Suur Tõll, Rein Raamat, 1980) –, ki sega vse do ljudske povesti Maita Laasa iz leta 2017 Mož in žena. Domorodska zgodba (Mees Ja Naine. Vadja Lugu).

Latvijska animacija je bolj nagnjena k predstavljanju splošnega hrepenenja po naravnem raju, pri čemer ustvarjalci jasno pokažejo, da ta nikoli ni obstajal. Kontrast med mestom in podeželjem je bogato ponazorjen v filmu Pet mačk (Pieci kaķi, 1971) latvijske pionirke Roze Stiebra in Želve (Bruņurupuči, 1987) Ansisa Bērziņša. Pri sodobnih avtorjih je slikarjeva pot v vrt izgubljena v Vrtu fetišev (Fetišu dārzs, 2006) Kārlisa Vītolsa, medtem ko totali ledeno bele v filmu Izgubljeni v snegu (Zuduši sniegā, 2007) Vladimirja Leschiova kažejo neobvladljivo okolje, narava in njeno izkoriščanje pa razbijeta nostalgične sanje v Ursusu (2011) Reinisa Pētersonsa.

Ni pa vse povezano z naravo. Na področju urbane in socialne politike nas Trikotnik (Kolmnurk, 1982) Priita Pärna še vedno fascinira kot družinska urbana pustolovščina. Pärnova filmografija – od leta 2008 ta upravičeno čaščeni umetnik režira filme skupaj z Olgo Pärn – razkriva iskanje umetniškega smisla zunaj običajne umestitve ter skrbno preučuje veličastno in vsakdanje. Mati Kütt (magnum opus: Sky Song, 2010) je izjemen estonski vizionar, medtem ko je Riho Unt ustvaril enega najbolj opredeljujočih kratkih animiranih filmov tega stoletja z naslovom Gospodar (Isand, 2015).

Na latvijski fronti lahko vedno znova gledate dobro zrežiran padec Leninove glave v Spomeniku (Piemineklis, Jānis Cimermanis, 1992), serija lutkovnih animiranih filmov iz studia Animacijas brigade je latvijska animacijska dediščina, estonska nacionalna travma pa je jasno dokumentirana v mučni lutkovni študiji Spomin telesa (Keha mälu, 2011) Üla Pikkova.

Ni vedno nujno, da so stvari videti veličastne, da bi bile pomembne. Bodite pozorni na skrbi, ki jih povzročajo zborovski pevci v Zborovski turneji (Kora turneja, 2012) Edmundsa Jansonsa, labirintsko, sanjsko konstrukcijo v Hiši iz podzavesti (Alateadvuse maja, 2015) Priita Tenderja, krive lisice v neizmerno intimni Krivdi (Kalté, 2013) Rede Bartkutė, lahkotni Kiosk (The Kiosk, 2016) Anete Melece, vabljivo ukrivljeno predstavo ljubezni v Neevklidski geometriji (Neeuklidinė geometrija, 2013) Skirmante Jakaitė in Solveige Masteikaitė ali pa divje napeto kolesarsko dirko v filmu Velodrool Sanderja Joona (2015).

Živali – nadomestek za tisto, česar ljudje ne morejo izraziti – se lahko mešajo z ljudmi. Slavijo izjemen igrano-animirani film Raa Heidmetsa Dnevna soba (Elutuba, 1994), delijo moške skrbi v Krokodilu (Krokodill, 2009) Kasparja Jancisa, se prepustijo predstavi moči v Pogoltniti krastačo (Norīt krupi, Jurģis Krāsons, 2010) ali enostavno gledajo pedantno žalosten postopek vzreje živali v Letečem mlinu (Kärbeste veski, Anu-Laura Tuttelberg, 2012).

Izleti na polje celovečernih animiranih filmov so v baltski animaciji postali pogostejši. Trem estonskim animiranim filmom o Lotte(2006, 2011, 2019; režija Heiki Ernits in Janno Põldma) je sledil film z ročno izdelanimi lutkami iz filca Kapetan Morten in kraljica pajkov (Kapten Morten lollide laeval, Kaspar Jancis, 2018). Med nedavnimi izvrstnimi primeri iz Latvije so izjemni umetniški portret depresije Kamenje v mojih žepih (Rocks in My Pockets, Signe Baumane, 2014), urbana zgodba Edmundsa Jansonsa Jakob, Mimmi in govoreči psi (Jēkabs, Mimmi un runājošie suņi, 2018) in meditativni portret samotarja v Away (2019) mladega Gintsa Zilbalodisa.

Koprodukcijska prizadevanja različnih baltskih držav (in tudi drugih) so odprla mednarodni umetniški prostor; vedno zanimivi Chintis Lundgren (Manivald, Toomas), Anu-Laura Tuttelberg, Anete Melece, Birutė Sodeikaitė (Zadnja postaja: Luna) in njihovi novi priznani filmi so vsi del teh prepletanj. Ne glede na finančne skrbi znajo baltski animatorji v Estoniji, Latviji in Litvi še vedno ustvarjati svoje like in situacije s skrbjo in občutkom, ostrino in dobrodošlo ekscentričnostjo – ter nemirom. 

Vassilis Kroustallis
Prevod Maja Lovrenov