novice

Kinotečna novoletna poslanica

Nora vojna bratov Marx

Kdor še ni videl filmov bratov Marx, ne ve, kako edinstveno smešni so (filmi in bratje), a kdor jih je videl, se je po ogledu spet in spet vprašal, zakaj pravzaprav ga je ob tako absurdnih, pogosto nerazumljivih in včasih popolnoma banalnih štosih grabil nezadržen in huronski smeh. Prav podobno bomo najbrž ob koncu leta 2019 po ogledu filma Nora vojna bratov Marx (Duck Soup, Leo McCarey, 1933), sicer krohotaje se in razigrani, a hkrati zmedeni in nekoliko zgroženi nad seboj in svojim smislom za humor, zapustili kinotečno dvorano in stopili v novo leto. Ni nenavadno, da je film Nora vojna bratov Marx ob svojem nastanku glasno resoniral v svetu prebujajočega se Adolfa, njegovih krvoločnih idej in velike priljubljenosti med (očitno odločujočim delom) prebivalstva, precej žalostno pa se zdi, da film še dosti bolj ubrano odzvanja v sodobni politični in družbeni realnosti. Na neutruden motor filma, na (s strani kapitala) novonastavljenega voditelja izmišljene države Freedonije, Rufusa T. Fireflya (Groucho Marx), ki poplesavajoč in s plazovi besed deželo v kar najkrajšem času pahne v (večkrat »izogibno«) vojno, neverjetno in v mnogih podrobnostih spominjajo voditelji, ki kljub očitni norosti ali topoglavosti danes vodijo države – in jih ljudje na vodilne položaje celo izvolijo, pa naj gre za svetovno znanega klovna Donalda (ta ni žalostni klovn, prej zadnja leta obujeni Pennywise, ki se hrani z najhujšimi človeškimi strahovi) ali za v večini brezimne slovenske burkače, ki državo vodijo mestoma absurdno, drugič spet abotno in škodljivo; kadar ne samovoljno, pa lakajsko.

Politične spletke v filmu Nora vojna bratov Marx se začnejo zapletati, ko na željo oziroma ukaz bogatašinje, gospe Glorije Teasdale (igra jo Margaret Dumont, ki jo je Groucho nekoč imenoval za »tako rekoč petega brata Marx«), na oblast pride Rufus T. Firefly. Rufus že s prvim vstopom na prizorišče, v film in v politično življenje Freedonije izkaže svoje popolno in svobodno nerazumevanje političnih in družbenih pravil, pravzaprav česar koli in kogar koli. Deluje samovoljno, sicer vedro, a vendarle razdiralno. Kot antagonist (a ne antijunak, saj so antijunaki dobesedno vsi liki v filmu) deluje veleposlanik sosednje države Sylvanije, ki hoče zrušiti Fireflya in mu zato podtakne vohuna (Harpo in Chico Marx). Zdi se, da gledamo sodobno politiko: spletke se zapletajo, a nikoli v resnici ne razpletejo, protagonisti so brez izjeme zoprni in nikoli ne vemo, kaj jih žene ali kaj vodi. Ljudstvo na gosposkih sprejemih pa ploska, se divi in klanja.

Po ogledu filma bomo morda osupli nad lastnima sarkazmom in cinizmom (za katera vemo, da trenutno osvobajata, a neizogibno vodita v pogubo), a ko bomo tuhtali o nenavadnem stanju, v katerega so nas potunkali žlahtni komedijanti bratje Marx, se bomo kmalu počutili nič več cinični, temveč trezni in budni, svobodni. Svoboda je relativen pojem, zlasti če vojne, lakoto in pobijanje gledamo od daleč, če živimo v državah, ki vojne generirajo in hranijo, a jih ne živijo. Zlasti tudi, če se počutimo svobodne v totalitarnih krempljih svobodnega trga in demokracije, potrošništva in birokracije. Smeh je pol zdravja, pravijo, a v svetu, kjer si zdravje lahko privoščijo le premožni, raje zapišem: smeh je pol svobode. Dokler se lahko smejemo, še nismo popolnoma potlačeni in zatrti, dokler si upamo smejati se, verjamemo v lepoto življenja. A vendar za oster, udaren – revolucionaren smeh ne zadošča feel good hahljanje, voljo lahko predramijo le nelagodje, protislovje, dvom in preizpraševanje. In teh je ob pripetljajih bratov Marx na pretek. Z absurdnimi dialogi (»Že samo zato ne dobite službe, ki sem vam jo namenil.« - »Kakšne službe?« - »Vojnega ministra.« - »Prav, vzamem!« - »Prodano!«), s situacijami, ki nas stresajo s stolov (konflikt s prodajalcem limonade), politično (in družbeno) nekorektnim humorjem, ki sega čez meje dobrega okusa (»Pogumen mož si. Pojdi in prodri čez bojne vrste. In zapomni si, medtem ko tvegaš svoje življenje v vojni vihri, bomo tukaj mislili na to, kakšen cepec si.«), z obešenjaškimi pesmicami (o pravilih nove vlade, na primer), nesimpatičnimi liki, ki jih nikakor ne moremo vzljubiti, pa mojstrsko koreografiranimi situacijami (znamenit prizor z ogledalom) nas zagatni bratje Marx predramijo in popeljejo na pot svobode, ki jo vodi krohot.

Varja Močnik

Program
Nora vojna bratov Marx, 31.12. ob 20.00