novice

Film in tehnologija : Moč podatkov

Človek enačba in njegov ostanek

Živimo v času algoritemske obdelave ogromnih podatkovnih baz. Vedno bližje smo letu 2030, ki ga je futurist in transhumanist Ray Kurzweil, znan po napovedih prihodnosti tehnologije, napovedal kot leto, ko naj bi računalnik dosegel raven človeških možganov. Tehnoprihodnost je nepovratna, z njo pa tudi možnost ukinitve kategorije človeškega. A ravno prek procesa algoritmizacije in nikdar prej dostopnih količin statističnih podatkov lahko vidimo, da se že sam človek razkriva kot (vedno bolj) predvidljiv stroj.

Da človeški možgani niso le kot stroj, ampak so stroj, nas recimo opozarja dokumentarec Mreža (Das Netz, Lutz Dammbeck, 2003), ki ga je že decembra zavrtel Goethe-Institut Ljubljana v sklopu pokra dokumentarcev, kot del spremljevalnega programa 26. Bienala oblikovanja (BIO 26 | Skupno znanje). Izbrani filmi se tako ali drugače navezujejo na njegovo tematiko, ki se osredotoča na podatke, na gostoto in (ne)moč informacij, na spremenjene načine pridobivanja znanja, na posledice dobe, ki je v internetu našla utelešenje Orwellove utopične vizije o svetovnih možganih.

Algoritmizacijo oz. matematizacijo človeka v kontekstu nikoli poprej obstoječe razsežnosti zbranih podatkov kaže tudi doku Face_It!(Gerd Conradt, 2019), ki problematizira postavitev nadzornih kamer na berlinskih podzemnih postajah in se sprašuje, kaj se dogaja z vsemi zbranimi podatki. Pri tem pokaže, da nabor obraznih izrazov nekega človeka več zaporednih dni že omogoča študijo posameznika. Obraz se spremeni v podatke, podatke pa je moč analizirati.

Dokumentarec nas opozori na dve vrsti informacij: matematično, ki izhaja iz številk, in jezikovno, ki izhaja iz črk in jo je težje meriti, torej vpeljuje dvoumnost pomena. To spominja na prehod od Wittgensteinovega Logično-filozofskega traktata do njegovih posthumno izdanih Filozofskih raziskav: od logičnega jezika, ki objektivno opisuje realnost, do jezika v smislu posameznih jezikovnih iger, kjer gre za jezik v smislu doseganja nekega namena, za kodirana, dvoumna sporočila, za napetost, ki jo je pragmatično jezikoslovje na čelu z Johnom Austinom artikuliralo z odnosom med konstativom (»ta film je slab« kot opis objektivnega dejstva) in performativom (»ta film je slab« kot poziv k menjavi TV-kanala, snemanju drugega filma ali neki povsem tretji dejavnosti ...).

Tehnološki razvoj torej danes, ko želimo na marsikaterem področju presegati dvoumnosti v jeziku in komunikaciji, postavlja staro vprašanje: je mogoče s pomočjo obsežnih podatkovnih baz razširiti veljavo bolj enoumnega, matematičnega jezika? S tem se v asociativnem dokumentarcu Kakor kdo vidi (Wie man sieht, 1986) ukvarja tudi Harun Farocki, ki poseže v zgodovino strojne logike ter poveže matematiko, tekstilno industrijo in začetek kapitalizma. Prav tekstilna industrija je bila prvo področje, kjer so delavce zamenjali stroji, saj je tkanje vertikalnih in vzporednih linij preprosto matematično urejeno. Dokončna vstaja strojev se je zgodila z industrijsko revolucijo, ki se je začela v 18. stoletju in jo je zaznamoval parni stroj, njen ključni element pa je bil premog, ki je energijo – v nasprotju z mlini in vodnimi viri – proizvajal kontinuirano (torej predvidljivo, izračunljivo). V naslednji fazi je Henry Ford nastanek produkta razdelil na več malih korakov, s čimer je prispeval k mehanizaciji dela, kjer delavec opravlja le nekaj ponavljajočih se gibov in dokončno izgublja stik s končnim produktom.

Da se morajo ljudje na delovnem mestu po-strojiti, kaže tudi doku Čistilci (The Cleaners, Paul Wace, 2017), portret izoliranih spletnih moderatorjev, ki pregledujejo sporne vizualne vsebine na Facebooku. »Čistilci« so zaposleni pri zunanjem izvajalcu, filipinskem podjetju, in morajo slediti strogim smernicam: ničelna toleranca do nasilja, spolnosti, golote. Ker imajo zaradi določene dnevne kvote za odločanje na voljo le nekaj sekund, tako brišejo vsebine, ki spadajo v politično satiro – Erdogan, ki občuje s simbolom Twitterja, modrim ptičem, je v skladu s pravili interpretiran kot sodomija – ali poročila z vojnih območij. Čeprav dela (še) ne opravljajo algoritmi, je mestoma vtis že tak, kot da bi ga – brez razumevanja konteksta sporočila, ki ga je nakazal Wittgenstein in ki ga je kot ključnega v razumevanju jezikovnega sporočila ustoličilo pragmatično jezikoslovje.

Morda prav ta dokumentarec najbolj jasno pokaže nemoč algoritmov oz. algoritemskega »mišljenja«: nemoč ali bolje rečeno nekompetentnost razsojanja, ki odstrani kontekst in vidi zgolj dobesedno vsebino. Ki torej ni zmožno zaznati nematematičnega sporočila in – rečeno po filmsko – ni sposobno videti zunanjosti polja. Vsaj za zdaj še ne.

Robert Kuret

Program
Čistilci, 9. 1. ob 19.00 >>> film bo brezplačno na ogled v prostorih Goethe - Instituta Ljubljana (Mirje 12)
Kakor kdo vidi, 22. 1. ob 21.00
Face_It!, 31. 1. ob 20.00