novice

Sedmina za filmsko kopijo: Vojna zvezd: Epizoda VI

Sladki ogled, grenko slovo

Življenje vsakega filma, naj gre za celovečerni igrani film ali za domači posnetek, se začne z zajemom podob izpred objektiva kamere na nosilec v kameri. Prvi, skozi velik del zgodovine filma edini, pozneje pa zagotovo najbolj obstojen nosilec vizualnih in zvočnih zapisov je že več kakor sto let filmski trak. Podobe izpred objektiva kamere so se prelivale (in se pogosto še danes) na kolut filmskega traku, ki ga je prekrivala emulzija, občutljiva na svetlobo. V kameri je nastajal negativni zapis posnetih prizorov, ki ga je bilo treba v laboratoriju razviti in iz njega izdelati pozitivno različico. Temu je sledil postopek izbora prizorov, ki bodo del filma, nato pa njihova montaža in svetlobna korekcija v laboratoriju. Med izvornim negativom in filmsko kopijo sta tako nastala elementa najmanj dveh generacij – interpozitiv in internegativ, iz katerega so bile nato izdelane kopije, ki jih gledalci gledajo v kinodvoranah. Kopije, ki jih lahko vidimo na velikem platnu (žal skorajda le še v arhivih in filmskih muzejih), so tako vsaj štiri generacije oddaljene od izvornega negativa. Zato slika na filmski kopiji ni videti ostra kakor na negativu; pri vsaki reprodukciji se izgubi nekaj ostrine. Nadomesti jo mehkoba filmskega zrna, dobro znana vsem, ki filme gledajo s 35-mm ali 16-mm traku v kinodvoranah. Poleg zrnatosti slike projekcijo filmskega traku zaznamujejo rahlo tresenje slike in utripanje svetlobe, odrgnine (praske) in smeti v obliki utripajočih majhnih pik.

Ko gledamo projekcije filmskih kopij, smo tako priče številnim »nepravilnostim«, ki pa so imanenten del vsake filmske projekcije, filmske predstave. Približno na vsakih dvajset minut filma, ko kinooperater zamenja kolut, se pojavi madež, ki označuje konec koluta in prekriva večji del slike. Zatem se slika nekoliko razostri in zaslišimo pok v zvoku, na projektorju v kabini se kolut odvrti do konca in na drugem projektorju se začne projekcija naslednjega koluta. Menjava kolutov na traku povzroči številne rane, poškodbe, zato so trakovi najbolj uničeni prav na najbolj izpostavljenih začetkih in koncih kolutov. Ob menjavi kolutov lahko zaradi manjkajočih posameznih sličic, odstranjenih zaradi poškodovanosti traku, pogosto zaznamo ostre preskoke v sliki. Včasih je trak tako poškodovan, da morajo arhivarji ali kinooperaterji odstraniti več zaporednih sličic ali celo del prizora, saj sicer njegovo potovanje skozi projektor ne bi bilo mogoče. Vsaka projekcija, torej vsako potovanje filmske kopije skozi projektor, na traku pusti sledi; poškodbe postanejo sestavni del slike, ki jo gledalci gledamo na velikem platnu.

Poleg mehanskih poškodb pa filmski trak zaznamujejo tudi posledice kemičnega propadanja/razkroja. Zagotovo ste že gledali povsem rdečo filmsko kopijo, ki je posledica razkrajanja posameznih plasti emulzije in s tem »izginjanja« barv. Zagotovo ste tudi že videli fotografijo skoraj uprašenega koluta, lepljivega traku ali traku, ki je izgubil vso elastičnost in ga ni več mogoče odviti. Prav tako ste morda že slišali za vinegarjev sindrom – bolezen acetatnega filmskega traku, ki začne razpadati, pri tem pa se izloča ocetna kislina, ki ima močan vonj po kisu (od tod tudi ime »vinegarjev«). Proces vinegarjevega sindroma je nepovraten in ne moremo ga povsem zaustaviti. Filmski kopiji, ki jo je prizadel vinegarjev sindrom, so šteta leta, morda meseci ali tedni. Filmski trak s časom postaja vse bolj krhek in lomljiv, slika na traku pa vse bolj rdeča; tako kopija svoje zadnje počivališče dobi na arhivskih policah.

Tudi v kinotečnem arhivu hranimo precej kopij, katerih življenje na platnu se bliža koncu. To so kopije, ki so zaradi neštetih projekcij v kinodvoranah utrpele številne mehanske poškodbe ali so se začele tako ali drugače razkrajati, zato bi bilo vpeljevanje v projektor preveč tvegano. Gre za filmske kopije, ki so več desetletij potovale od arhiva do dvoran in do pogledov gledalcev, a so zdaj tako poškodovane, da se njihovo potovanje končuje. V Slovenski kinoteki bomo v novi rubriki Sedmina za filmsko kopijo prikazovali te, poslavljajoče se kopije. Projekcije bodo nemirne, celo turbulentne, morda obarvane, manjkal bo kakšen del filma, morda se bo trak med projekcijo celo strgal. Ob poslednjem izdihu filmske kopije bomo žive priče njenemu dolgemu, razburljivemu in dogodivščin polnemu življenju.

Že februarja se bomo z zadnjo projekcijo poklonili kopiji filma Vojna zvezd: Epizoda VI – Jedijeva vrnitev (Star Wars: Episode VI – Return of the Jedi, Richard Marquand, 1983), ki je v osemdesetih prepotovala distribucijsko pot po Sloveniji (pot, ki ni bila lahka, saj je bil takrat še tako rekoč v vsakem kraju kino; kopij je bilo sicer več, a ne na pretek, in dan na dan so potovale iz kraja v kraj).

Vendarle pa s poslednjo projekcijo film še zdaleč ni izgubljen: negativi in ostali intermediati počivajo na hladnem in čakajo na priložnost, da iz njih izdelamo nove kopije za novo pot do gledalcev. 

Žalujoči: Programski in Arhivski oddelek Slovenske kinoteke

Program
Vojna zvezd: Epizoda VI – Jedijeva vrnitev, 1. 2. ob 20.00