novice

Nova svetloba

Nova svetloba

Krog, ki se ne razpre: cikličnost vračanj po istih poteh*

 *Pričujoči zapis je odlomek iz besedila Andreja Špraha »Krog, ki se ne razpre: cikličnost vračanj po istih poteh«, ki ga lahko v celoti preberete v knjigi Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča (uredila Maša Peče, Slovenska kinoteka, Ljubljana 2017).

 V nadaljevanju se na podlagi začrtanih koordinat posvečamo Babičevemu predzadnjemu celovečercu, ki ga pojmujemo za najambicioznejši film njegovega opusa[1], za edinstveno delo novega jugoslovanskega filma in za najradikalnejšo epizodo avtorjevega kritičnega realizma.[2] Hkrati pa sodi tudi med pomembne prispevke k filmskim obravnavam izkoriščanja migrantskih delavcev, povezanih s ksenofobijo in šovinizmom, kar je postala udarna tema angažirane evropske kinematografije nekoliko pozneje. Film preučuje situacijo nekvalificiranih težaških delavcev, ki so jih na začetku šestdesetih let zlasti za potrebe gradbeništva začeli novačiti za prihod v Slovenijo posebni “agenti”. V novem okolju “obljubljene dežele” pa so naleteli na vse kaj drugega kot dostojne delovne pogoje in možnost sožitja z domačini v federaciji, kjer je eden glavnih odrazov tesnih povezav različnih narodov in narodnosti predstavljal slogan “bratstva in enotnosti”. Na tem izhodišču film zasleduje dve osnovni tematski liniji, ki se pogosto prepleteta v jasnih poantah, vendar ne tako izrecnih, da bi Po isti poti se ne vračaj (1965) lahko opredeliti kot “tezno delo”. Sovpadanja obeh nosilnih ravni so namreč tako subtilna in mestoma nedorečena, da še vedno puščajo dovolj prostora za različne interpretacije. Prvi problemski sklop se posveča življenju in notranji družbeni dinamiki same izseljenske skupnosti, drugi pa se osredotoča na neizbežnost (iskanja) možnosti sobivanja v novem okolju, saj edino s preseganjem izolacije oziroma zapiranja pred “zunanjim svetom” prišleki ohranjajo individualnost in integriteto. Svojevrstna dvopolnost predstavlja temeljno strukturo filma v vseh bistvenih ustvarjalnih razsežnostih – na ravni pripovedi, karakterizacije, v jezikovni komponenti in v filmski estetiki. Vendar te strukturne dvojnosti niso antagonistične, temveč komplementarne. Dopolnjujejo se v suvereno celoto, v kateri je subtilno uravnoteženo sorazmerje med filmsko poetiko in družbeno kritiko.

 

Pripoved je zasnovana v obliki delne retrospekcije, v kateri sledimo spominskemu toku enega nosilnih akterjev, Mačorja. Ta se v zadnji četrtini filma sklene, ko nas pripelje nazaj v neposredni akcijski čas, v katerem se ponovi prizor filmskega prologa, le da je tokrat podan z druge perspektive. Zaključno poglavje filma, ki se odvija v “realnem času”, tako dobiva pomen svojstvenega epiloga, v katerem se predhodno nastavljene dileme in problematike usmerijo v nedorečen, odprt iztek, soznačen z negotovostjo dejanskosti sezoncev. Takšna razporeditev dramaturške napetosti omogoča prekinjanje linearnega toka pripovedi in tako gledalcu odpira vrzeli za premislek.


Andrej Šprah

 

Spored

Po isti poti se ne vračaj, 9. 10. ob 20.00



[1] V bistvu bi lahko rekli da gre za zadnje delo njegovega “filmskega obdobja” od leta 1959 do 1965, v katerem je snemal (vsaj) na dve leti, medtem ko je bil njegov poslednji celovečerec posnet šele leta 1971. Glede na predhodno dinamiko gre torej za neznačilno dolg premor, zato lahko Poslednjo postajo pojmujemo kot svojstven dodatek avtorjevi filmski fazi.

[2] Opredelitev povzemamo v skladu s premisleki Petra Stankovića. Podrobneje glej pričujoče delo str.: 15–47.