arhivirana novica

Miha Vipotnik: Mimobežnost izkušnje


Obrazi analognega/Kvantizacija rdeče: Prikaz filmskega in video opusa Mihe Vipotnika iz let 1974-2018 

Miho Vipotnika težko ujameš. Vedno je nekje naokrog, med več destinacijami, in kot se za njega spodobi, med različnimi miselnimi stanji. Prav zato je njegova mimobežnost, če jo uspem ujeti, vsakič znova presenetljivo lep pretres. O tem govorijo tudi njegova dela. Vsako po svoje.

Vipotnik se poigrava s pomeni skozi raziskovanje tehnologij. V sistem vnaša napake, da ta postane viden. S »preveč dobro« uporabo – beri manipulacijo – medijske tehnologije, bodisi analogne bodisi digitalne, se poigrava s »škrati«, ki redno naseljujejo naš vsakdan. Pri tem se določeni fenomeni, na primer kanal, program, ekran, pokažejo kot precej kompromitirani. A to je šele začetek miselnih preobratov, ki so za Vipotnika zelo konkretni. Izkušnje, ki jih uspe ustvariti s svojimi intervencijami, premorejo tudi določeno igrivost, lahkotnost.

V delu Smeh (2015) razmerje hazard-vojna preplete s simbolom (polomljenega) smeška, ko v isti horizont postavi ptičjo perspektivo Las Vegasa in Bližnjega vzhoda. V videu Path of Crazy Wisdom (1988/96) nas bega in zabava z vprašanjem videza in resnice, faktičnosti in konstrukta do mere, ko pričnemo dvomiti, kaj smo sploh videli. Ne glede na kompleksnost ali resnost tem, Vipotnik vzpostavi prostor, da na njih pogledamo z distance, od daleč. Ustvari varno območje, da bi lahko pokazano izkusili na način, ki pripada drugemu svetu in logiki, kjer je možna drugačna, neverbalna komunikacija.

Izkušnja je verjetno eden bolj izmuzljivih pojmov, ko pride do vprašanja umetniških del. Lahko pa jo navežemo na koncept čutne forme: Jacques Rancière jo definira v kontekstu diskurza, s katerim so opredeljena umetniška dela. Historično jo lahko povežemo z nastopom moderne umetnosti v njenih začetkih. Čutna forma pravzaprav v tem kontekstu pomeni določeno obliko čutne izkušnje, ki je, rečeno poenostavljeno, drugačna od običajne, ali bolje, drugačna od tiste, ki jo vzpostavlja red dominacije, kot temu pravi Rancière sam.

Ta specifična oblika čutne izkušnje je sorodna vsem Vipotnikovim intervencijam, tudi prostorskim instalacijam in ambientom, ki jih lahko pravzaprav razumemo kot inverzne njegovi videoprodukciji. Zakaj? Če videodela govorijo o večplastnosti problematične medijske infrastrukture skozi medij sam, je ista medijska krajina prisotna tudi v vzpostavljenih prostorskih situacijah, ne glede na to, ali se Vipotnik ukvarja s historičnim gradivom ali z medijsko tehnologijo.

Dvojnost (video/prostor) njegovih del je zato zgolj navidezna, saj nas v obeh primerih opozarja na isto dejstvo: naše čutno dojemanje sveta je z medijsko krajino neločljivo povezano. Motnja percepcije je zato sestavni del vseh Vipotnikovih projektov. Skupni imenovalec, ki jih povezuje, pa je čas. Ta namreč beleži spremembe. V njih se zaplete gledalec. Neposredno. Za to potrebuje prostor, ki je definiran prav s časovnimi intervali Vipotnikove montaže ali s kompozicijo njegovih prostorskih sekvenc. Verjetno po vsem napisanem ni presenetljivo, da so Vipotnika, kot je povedal sam, v času študija zanimale polivanke – imenuje jih žive slike. Ko so se posušile, je življenje v njih zastalo.

Za umetnostno polje je umestitev Vipotnikovega dela v Kinotekin progam in arhiv pomemben dogodek. Za vse, ki z njim delimo čas-prostor, pa si lahko želimo, da bi nas inercija njegove sodobnosti čim večkrat zapletla v situacijo, ki bi (znova) vzpostavila distanco do tega, kar se nam je še trenutek nazaj dozdevalo resnično. V takšnih okoliščinah je namreč precej lažje dihati. 

Nika Grabar

Program
Program III, 3. 3. ob 21.00
Program IV, 7. 4. ob 21.00