arhivirana novica

Retrospektiva: Roy Andersson

Vodič po življenju na Zemlji

Čeprav se je filmska govorica švedskega cineasta Roya Anderssona v zadnjih treh desetletjih konsolidirala do te mere, da njegove prizore prepoznamo praktično v trenutku, vlečenje rdeče niti skozi njegovo delo še zdaleč ni samoumevna naloga. Prvi izziv se seveda skriva že v prejšnjem, zgodnjem delu Anderssonove kariere, ki se od njegovih zadnjih filmov razlikuje v nekaterih bistvenih slogovnih prvinah, druga, pravzaprav pomembnejša ovira, pa se nanaša na dejstvo, da sta njegov opus in vsak posamezni film polna kompleksnosti, protislovij in slepih ulic ter s tem čudovit odsev tistega, kar skuša zajeti – človeškega življenja v vsej njegovi brezciljnosti in absurdnosti.

Najlepše Anderssonove pravljice

Ko torej govorimo o Anderssonu, običajno govorimo o njegovem poznem opusu, predvsem o sloviti “bivanjski” trilogiji, ki je sama po sebi tako izrazita, da neizogibno vpliva na naše dojemanje vsega, kar še prihaja, in morda tudi tistega, kar je režiser ustvarjal na začetku kariere. Ko se tako danes vračamo k Švedski ljubezenski zgodbi (En kärlekshistoria), kar malce pozabljeni Anderssonovi novovalovski uspešnici iz daljnega leta 1970, v njej morda še prehitro iščemo družbenokritične in eksistencialistične podtone, ki so sicer za Švedov opus značilni, a so pri tem delu brez dvoma namerno ostajali le podtoni in preproste mladinske ljubezenske zgodbe niso preglasili. Anderssonov prvenec svojo dinamiko in svoje sporočilo najde prav v upodobitvi otroške nevednosti in brezbrižnosti za skrbi odraslih. Ob tem pride do izraza tudi kontrast med neobremenjenostjo otrok, ki kažejo le željo po hitrejšem odraščanju (s svobodnjaškim prehitevanjem spolnosti, diskotekami, alkoholom ali kajenjem), in nezadovoljstvom staršev, torej ljudi srednjih let, ujetih v prazne službe in zakonske zveze ter pogosto pravzaprav nepripravljenih na odraslo življenje.

Po drugi strani je pri zgodbi, ki je nastala (in je umeščena) v zlati dobi švedske socialne demokracije, načeloma jasno, da so skozi prikaz globokega nezadovoljstva odraslih (delavskega razreda) že nakazane družbene razpoke in dileme (ni nepomembno, da gre pri zaljubljenem paru za hčerko prodajalca hladilnikov in sina avtomehanika). Ne nazadnje je tu že moč vsaj zaznati režiserjev čut za poetični eksistencializem, ki se najizraziteje udejanji v zaključni sekvenci, ko se narava v meglenem nočnem prizoru sprevrže v kraj skrajne dezorientiranosti, s tem pa služi predvsem kot odsev bivanjske negotovosti. Z vsem tem je začetek kariere vsaj v obrisih nakazal slog, ki ga je Andersson izpopolnil v sledečih desetletjih, a je šla že suha, črna komedija Giliap (1975) v tem smislu precej dlje in je pomenila očiten umik od lahkotnosti, dostopnosti Anderssonovega prvenca, h kateri se režiser kasneje ni več vračal.

Pri Giliapu, mračnjaški pripovedi o moškem, ki se zaposli v neuglednem hotelu in se tam zaplete v nenavaden gangstersko-ljubezenski trikotnik, po eni strani ni težko razumeti, zakaj je prinesel velik finančni (in delno tudi kritiški) neuspeh. Film z dolgimi, statičnimi kadri, s pusto, hladno barvno paleto in z absurdističnimi dialogi na prvi pogled deluje kot precej negostoljubno delo, ki se bo zaradi pretirane abstraktnosti vnaprej odreklo tudi možnosti oprijemljivega družbenega komentarja, a se ob natančnejšem ogledu morda izkaže celo za najbolj radikalno, drzno potezo Anderssonove kariere. Orisana estetika namreč ni le dovršen odsev monotonosti življenja in dela v propadajočem hotelu, temveč je s tem že tudi luciden komentar pasivnosti, anemičnosti širše švedske družbe, pa tudi upor proti plehkemu potrošniškemu življenjskemu slogu. Če je Ljubezenska zgodba torej razpoke le nakazovala, je Giliap glasno naznanjal, da so povojni medeni tedni nepreklicno mimo, pri tem pa razgaljal občutek kolektivne resigniranosti, tudi v smislu, da vlogo posameznika v širši narativi precej relativizira, saj glavnemu liku ne nadene niti imena.

Večplastnost Anderssonovega »trivializma« 

Giliapom torej že pride do izraza Anderssonov odpor do razkopavanja ozadja likov, ki so nam (in drugim likom) praktično vedno le tujci, kar pomeni, da moramo praznine ves čas polniti sami. Na ta način je režiserjevo predstavljanje ljudi precej neosebno, s tem pa pravzaprav tudi izrazito nekomercialno, zato je morda presenetljivo, da je Andersson v času dolgoletnega predaha od snemanja celovečercev zaslovel kot režiser televizijskih oglasov, a so pri teh očitno režiserju nudili praktično vso umetniško svobodo. To pomeni, da prinašajo njegove tipične nadrealistične, absurdistične vpoglede v nesrečne medčloveške odnose in predstavljajo neposredne predhodnike skrbno dodelanih tablójev njegovih novejših filmov. Že z oglasi v osemdesetih letih so se v Anderssonovo delo prikradle detajlno premišljene, namerno neprivlačne studijske scenografije, pa tudi tipični režiserjevi protagonisti, običajno moški srednjih let z rahlo izbočenimi trebuhi in razredčenimi lasmi, sami po sebi precej neizraziti in oblečeni v dolgočasne barve, v katerih se skoraj spojijo s pusto okolico. Lik tovrstnega slehernika je Andersson izpopolnil in spretno osmislil v kratkem filmu Prelep je svet (Härlig är jorden, 1991), kjer nas bledolični nepremičninski posrednik v seriji statičnih kadrov vodi skozi svoj monotoni vsakdan, a ga še prej spoznamo kot enega izmed očividcev množičnega javnega zaplinjenja. Ko režiser protagoniste svojih filmov prikazuje kot preproste, dolgočasne, neškodljive ljudi, s tem kamero obrne proti nam in namiguje na vlogo in moralno odgovornost vsakega izmed nas pri izkoriščanju, zatiranju šibkejših, ne nazadnje tudi pri množičnih zločinih in vojnah, kar je motiv, ki se vsaj v obrisih prikrade praktično v vse njegovo kasnejše delo.

Prizor praznovanja stoletnikovega rojstnega dne, ki ga slavljenec prekinja z nacističnimi pozdravi v Pesmih iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen, 2000), prizor vlečenja prta s polne mize, na kateri se razkrije svastika v filmu Ti, ki živiš(Du Levande, 2007), prizor pojočih vojakov v času druge svetovne vojne v filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju(En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, 2014) ali pa prizor iz Hitlerjevega bunkerja ob kapitulaciji Nemčije v filmu O neskončnosti (Om det oändliga, 2019) so vse očitni primeri Anderssonovega opozarjanja na švedsko nacistično preteklost in na razsežnosti sodobnega latentnega nacizma. Na podobno tragikomičen način se skozi Anderssonovo sodobno delo vleče nit (buñuelovske) kritike buržoazne napihnjenosti, (kafkovsko) smešenje birokracije in še marsikaj, kar filme postavlja na podoben idejni teritorij, vsak pa še vedno nosi nekatere specifične tematske poudarke. Medtem ko distopična, anksiozna atmosfera Pesmi prinaša predvsem vpogled v hkratni padec vere v Boga in vere v kapitalizem, Ti, ki živiš z bolj profanimi, tudi ljubezenskimi zapleti deluje za odtenek lahkotneje, v Golobu pa skozi izčiščeno opozarjanje na banalnost življenja in smrti še bolj pride do izraza eksistencialistična nota.

Različne vinjete znotraj posameznih filmov v vseh nedavnih Anderssonovih delih (ta je režiser šaljivo in varljivo oklical za »trivialistična«) povezuje prav specifična atmosfera, ki ob konsistentni vizualni podobi (brez premikov kamere, brez približav, brez rezov) ostaja podobna ne glede na tip prizora. To pomeni, da je čakanje v vrsti na banki ali pa v prometnem zamašku praviloma zajeto z istim tonom in z isto resnostjo kot umiranje ali pa katera izmed zgodovinskih prelomnic, kar hkrati poudarja pomen vsakdanjega in vsakdanjost pomembnega (zgodovinsko prelomnega), predstavlja pa tudi neke vrste demitologizacijo preteklosti in detrivializacijo sedanjosti. Ključno dimenzijo pa (precej bolj kot gibanje) znotraj vsakega kadra predstavlja čas, saj se zaradi velike globine vidnega polja dinamika in hierarhija vizualnih elementov v statičnem kadru razkrivata počasi in potrpežljivo, v tem smislu pa lahko te filme povezujemo tudi s sodobnim valom “počasnega filma”.

Neskončnosti naproti

Po drugi strani so Anderssonove »žive slike« v zadnjih letih postale tako dodelane in premišljene, da jim je vzporednice skoraj bolj kot v zgodovini filma smiselno iskati v zgodovini slikarstva. Množični prizori, drzne rekonstrukcije zgodovinskih in religioznih motivov, pa tudi vsakdanjih opravil preprostih, neprivlačnih ljudi se lahko zdijo kot proste reinterpretacije slik Pietra Bruegela st., pri katerih se detajli prav tako razkrivajo počasi in zahtevajo naše zavzeto raziskovanje. Anderssonov čut za absurdno, groteskno upodabljanje družbenih spodrsljajev, neenakosti in nepravičnosti v spomin prikliče konfrontacijski, provokativni stil ekspresionizma z začetka 20. stoletja; zajemanje emocionalno izoliranih, osamljenih, na videz čakajočih figur v izpraznjenem, tranzicijskem, urbanem okolju pa nedvomno nosi sledi del Edwarda Hopperja. Anderssonovi nizi vinjet torej na površinski ravni predstavljajo neke vrste prelet skozi zgodovino (sodobne) umetnosti, v globljem smislu pa s tem tudi že prelet skozi sodobno zgodovino človeštva, pri čemer po ogledu filmov sveta sicer res ne razumemo nujno bolje, morda pa vsaj za odtenek bolj cenimo njegovo čudnost. Oziroma v besedah dveh neznancev, ki se v filmu O neskončnosti kot dve Hopperjevi nočni ptici srečata v neuglednem obcestnem baru, medtem ko zunaj večer prebijajo goste snežinke:

Mar ni fantastično?”
Kaj?”
Vse.”

Jernej Trebežnik

POZOR !
Retrospektivo Fokus: Roy Andersson bo v Kinodvoru pospremilo redno predvajanje Anderssonovega najnovejšega filma O neskončnosti, v Kinodvorovi Galeriji pa bo na ogled tudi razstava fotografij in plakatov povezanih z avtorjevimi filmi. Z vstopnico za film O neskončnosti v Kinodvoru lahko v Kinoteki uveljavljate 50-odstotni popust pri nakupu vstopnice v sklopu Fokusa: Roy Andersson. Z vstopnico za katerikoli film, ki se bo v Slovenski kinoteki odvrtel v okviru Fokusa, pa si lahko v Kinodvoru ogledate film O neskončnosti po znižani ceni 3,80 EUR.

PROGRAM
Po koloŠvedska ljubezenska zgodba, 2. 9. ob 20.00
Obisk pri sinuGiliap, 3. 9. ob 20.00
Trygg-Hansa BröllopetSAP Varför ska vi bry oss om varandra?, Lotto Familjen, HSB SpjälsängenPreppens ParetSobota, 5. oktoberPrelep je svetNekaj se je zgodilo, 4. 9. ob 19.00
Pesmi iz drugega nadstropja, 5. 9. ob 18.30
Ti, ki živiš, 5. 9. ob 21.00
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, 6. 9. ob 20.00