arhivirana novica

Za vse, ki ne poznate filmov Roya Anderssona

Znameniti švedski režiser se poklanja svojemu mentorju Royu Anderssonu in pripoveduje, česa se je iz njegovega posebnega »pogleda« naučil za življenje in film. »Bilo mi je, kot da sem doumel, za kaj gre v umetnosti,« piše Ruben Östlund v ekskluzivnem prispevku za rubriko Filmfredag v švedskem dnevniku Dagens Nyheter.

»Tisti moški je moj dolžnik.« 
To je replika iz kratkega filma Prelep je svet (Härlig är jorden, 1991), s katero bi lahko označil Roya, če bi se mi ravno zahotelo. Namreč res mi dolguje denar. Leta 2015 sem z Royem stavil 10.000 kron, da mu bom s filmom Višja sila (Turist, 2014) izmaknil nagrado Guldbagge za najboljšo režijo. Tako se je zgodilo, stave pa še vedno ni poravnal. Oprosti lastni hvali, ne morem si pomagati. Zdaj pa bom povedal, zakaj mi ni do denarja in zakaj sem Royu že zdavnaj odpustil.

Ker sem se rodil v 70. letih prejšnjega stoletja, so bila že leta mojega odraščanja zaznamovana z Royevim pogledom. Tega tedaj sicer nisem vedel: da je ravno on režiral reklamne filmčke, ki sem jih gledal na televiziji in v kinu v 80., 90. letih in so meni in moji generaciji zlezli v mozeg. Ko sem pozneje ugotovil, da bi se s filmsko režijo pa res rad ukvarjal in sem se vpisal na Visoko šolo za film v Göteborgu (zdaj študijski program filmske izobrazbe na Akademiji Valand), sem si ogledal Royeva filma Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria, 1970) in Giliap (1975) ter kratka filma Nekaj se je zgodilo (Någonting har hänt, 1987) in Prelep je svet. Na šoli se je o Royu govorilo pogosto in z nekakšnim svetim spoštovanjem, po zaslugi filmskega producenta Kalleja Bomana, ki je poučeval na šoli, pa smo se študentje z njim tudi srečali.

S prvega srečanja sta se mi ohranili dve podobi. Spomnim se, kako se Roy nagne, da bi si ogledal križ med okraski na božičnem drevescu, ki je stalo na enem od šolskih hodnikov. Spominjam sem, kako se je zdrznil, ko je na križu zagledal sebe. V znak nekakšnega protesta proti glorifikaciji Roya na naši šoli sem na sredino majhnega bleščavega plastičnega križa nalepil majceno sličico z njegovim obličjem.

Spomnim se tudi, da je Roy v restavraciji po predavanju citiral Antona Čehova: »Pa je že september.« Med nenehnim ponavljanjem te replike je privzdigoval ramena in se nasladno tresel od njene lepote: »Pa je že september

Že pred tem mi je bilo jasno, da je njegov pristop k filmu edinstven. Takrat pa se mi je začela oblikovati tudi podoba, kdo Roy sploh je. Topel človek, ki mu krohot nikakor ni tuj. Videti je bilo, da se s Kallejem zabavata bolj kot vsi drugi v filmski branži.

Leta 2000, v času drugega letnika, je premiero doživel film Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen). To je bil Royev tretji celovečerec, celih 25 let po Giliapu. Preden so Pesmi iz drugega nadstropja prišle v kinematografe, smo bili študentje z naše šole vabljeni na ogled filma. Ko smo po končani predstavi še malo postali pred kinematografom, so nas prevevali nenavadni občutki. Eni so bili kar prepričani, da je film zelo dober, drugi so bili videti sprovocirani, meni pa ni bilo čisto jasno, kaj naj si sploh mislim. Vseeno se mi je film vračal, prizori pa so rasli in rasli.

Ko sem po končanem šolanju snemal drugi celovečerec Nenamerno (De ofrivilliga, 2008), je Kalle Boman poskrbel, da sva z Erikom Hemmendorffom obiskovala Roya in njegov studio na ulici Sibyllegatan, kadarkoli sva se mudila v Stockholmu. Z Erikom sva že pred tem ustanovila lastno produkcijsko podjetje in se tako prepustila navdihu ob vsem tem, s čimer se je Roy ukvarjal in kar nama je nadvse velikodušno razkazoval. Ničesar ni skrival. Lahko sva si pogledala prizore v montaži in postavljanje scene v studiu, Roy pa nama je kazal skice in pripovedoval o prizorih, ki jih bodo še posneli. S trivialnostjo izrekanja tistih replik je nemalokrat presegal igralce v končnih prizorih. Kalle je pokazal fotografijo filmske ekipe, zbrane na ulici pred studiom. Rekel je, da so jo posneli pred začetkom produkcije Pesmi iz drugega nadstropja, ko so se odločili, da bo film premierno prikazan v Cannesu. Sproščeno so se spogledovali z objektivom, in to povsem upravičeno.

V studiu je vladalo vzdušje, kot ga še nikjer drugje nisem doživel. Ustvarjanje filma je bilo resno in zamudno delo. Nikoli niso govorili o denarju. Royeva vizija je našla pot vse do platna. Kalle in Roy nista bila prizanesljiva do filmov, ki so bili po njuni oceni medli in zlagani.

Na steni poleg točilnega pulta, ob katerem so se radi pogovarjali dolgo v noč, je bila pritrjena fotokopija strani iz slovarja. Podčrtana je bila beseda »fäsör«, rokodelec, nato pa je sledila razlaga pomena: »umetnik, ki zaradi samega učinka izkorišča tehnične možnosti, ne dosega pa globlje vrednosti«.

Kadarkoli sem sedel na vlaku za Stockholm, me je ščemelo po vsem telesu od veselega pričakovanja, da bom kmalu v Studiu 24 poslušal dolge, zanimive pogovore med Royem in Kallejem. Vse pogosteje sem pogumno preizkušal lastne misli in zamisli. Še v posebej veliko zadovoljstvo mi je bil večer, ko so moje besede doživele odobravanje.

Vse tiste dolge ure pogovora so močno sooblikovale moj in Erikov filmski pristop. Royev pogled se je dalo prenesti na življenje. Postal je delovno orodje. Režal sem se in užival ob 'royevskih situacijah', ki sem jih ugledal v stvarnem življenju. Kadar sem stal z zvitim vratom pod prostorom za prtljago na letalu, ko vsi čakajo, da se bodo odprla vrata, me to ni nič več jezilo, temveč se mi je zdelo komično. Objokani najstniški par, mimo katerega sem švistnil na ulici, je hipoma obžarila luč. Royevega pogleda ni bilo kar tako lahko usvojiti, ampak potem mi je obogatil življenje. Bilo mi je, kot da sem doumel, za kaj gre v umetnosti.

Po tistih letih, ko sva z Erikom najbolj intenzivno obiskovala Studio 24, se nama je seveda marsikaj zgodilo. Marsikaj, na kar sta vplivala Roy in Kalle. (To med drugim pišem zato, da bo Roy ponosen; kot verjetno zdaj že veste, poraz težko prenese.) Lani sva na promocijskem predvajanju v Cannesu skupaj gledala tridesetminutni izsek iz Royevega novega celovečerca O neskončnosti (Om det oändliga, 2019), ki so ga kazali tujim distributerjem. Na tej preprosti prireditvi je bilo mogoče deset gledalcev. Med predvajanjem filma sem bil zelo ganjen in začel tiho jokati, pozneje pa sem izvedel, da je tudi Erik to tako doživljal. Moj odziv ni bil toliko posledica žalostnih prizorov, mnogi so bili pravzaprav zelo smešni, temveč zdelo se mi je, da vidim nekaj, kar počasi usiha. Odnos do človeka, znanje, ki se vse bolj izgublja.

V današnji filmski industriji vse bolj obsedeno stavijo na serije za razne pretočne platforme. Ko slišim, koliko vlagajo Disney, Amazon, Apple in Netflix, pomislim, da Roy predstavlja nekakšno evropsko filmsko tradicijo, ki je že izgubila boj. Naj zveni še tako prozaično, je to stališče, ki se širi skupaj z anglosaško prevlado. Ne prenaša se zgolj na evropski film, temveč na vse medije, celo na poročevalstvo. Prenaša se tudi na nas, ljudi, da se slepo zaziramo v posameznika in pozabljamo postavljati človeka v kontekst. Vseeno pa me na slednje na srečo še vedno opominja med drugim prav Royev pogled. Ne zaganjam se v stoječe ovacije, ko odkrijejo brezdomca, ki zna peti opero v oddaji Amerika ima talent.

Mogoče bo že naslednja generacija odraščala v zaslonskem svetu, ki ga bodo vodili izključno algoritmi, v svetu, kjer so bo vsaj vsakih petnajst sekund zgodilo nekaj dramatičnega, kakor je to preračunal Netflix, da ne odklikamo drugam. Približno tako bo, kot da bi se vseskozi vozili na vlakcu smrti. Gotovo nam ne bo dolgčas. Toda ko bomo umaknili pogled od zaslonov, bomo še zmogli doumeti, kako bogato v vsej svoji preprostosti je lahko življenje zunaj na ulici? Bomo še lahko občutili naklonjenost tudi do ljudi, ki so zagrešili kakšno napako? To, kar je uspelo Royu naučiti mene in mnoge druge. In če ne bo nihče več prenašal naprej tega pogleda, tega znanja, bomo to izgubili? V določeni meri prav gotovo.

Zato to besedilo ni namenjeno vam, ki že poznate Royeve filme. Menim, da je za tiste, ki ga ne poznajo. Kot na primer za prijatelje mojih hčera ali, zakaj ne, za ženine starše v Nemčiji. Povabil jih bom v kino in jim pokazal O neskočnosti. In povsem brez Royevega dovoljenja ali kakršnega koli dovoljenja se bom postavil pred platno in predstavil film. Tako bom rekel:

»Dobrodošli na predstavi filma O neskončnosti  Roya Anderssona. Tudi jaz sem filmski režiser in zelo vesel sem, da sem se izoblikoval ravno v času Royevega aktivnega delovanja. To je bila nadvse edinstvena priložnost, ki je boste zdaj deležni tudi vi; Roy je posnel samo šest celovečernih filmov, zato uživajte in potrudite se, da boste res videli. Namreč če boste gledali z ustreznega kota, boste doumeli. Takrat vas bosta preplavljala krohot in groza nad tem, kako stvari sploh stojijo. Pa pazljivo spremljajte, kajti tisto, kar boste videli na platnu, boste lahko uporabili, takoj ko boste stopili iz kinematografa ven v življenje

Ruben Östlund
Prevod Silvana Orel Kos

Kinotečno retrospektivo posvečeno Royu Anderssonu bo v Kinodvoru pospremilo redno predvajanje Anderssonovega najnovejšega filma O neskončnosti (2019), v Kinodvorovi Galeriji pa bo na ogled tudi razstava fotografij in plakatov, povezanih z avtorjevimi filmi. 

Z vstopnico za film O neskončnosti lahko v Kinoteki uveljavljate 50-odstotni popust pri nakupu vstopnice v sklopu Retrospektive RoyAndersson. Z vstopnico za katerikoli film, ki se bo v Slovenski kinoteki odvrtel v okviru retrospektive, pa si lahko v Kinodvoru ogledate film O neskončnosti po znižani ceni 3,80 EUR.

Spored
Po koloŠvedska ljubezenska zgodba, 2. 9. ob 20.00
Obisk pri sinuGiliap, 3. 9. ob 20.00
Trygg-Hansa BröllopetSAP Varför ska vi bry oss om varandra?, Lotto Familjen, HSB SpjälsängenPreppens ParetSobota, 5. oktoberPrelep je svetNekaj se je zgodilo, 4. 9. ob 19.00
Pesmi iz drugega nadstropja, 5. 9. ob 18.30
Ti, ki živiš, 5. 9. ob 21.00
Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, 6. 9. ob 20.00