arhivirana novica

In Memoriam: Ennio Morricone

Nedotakljivi opus

Odšel je Maestro, eden ključnih komponistov 20. stoletja. Pa ne samo glasbe za vesterne, ne, in tudi ne samo filmske.

Ennio Morricone se je rodil leta 1928 v Rimu. In tam ostal celo življenje. Nikoli se ni preselil v kakšno drugo evropsko mesto in niti na kratko ni jahal po eni od prerij hegemona filmske industrije ZDA, kar lahko interpretiramo tudi kot nekakšen stejtment distanciranja od Hollywooda. Ta drža gre še dlje – nikoli se ni naučil govoriti angleško.

Komponiral je že pri rosnih šestih letih, kmalu pa tudi začel igrati trobento, inštrument, ki je bil potem nekakšna stalnica v njegovi karieri. Ta je čisti unikum. Komponiral je uporabno glasbo in neoklasično glasbo, potem je dirigiral, orkestriral, njegova glavna vloga pa je bilo komponiranje za teater, radio, televizijo in seveda film. Skladal je tudi avantgardno glasbo, jazz in glasbo za glasbene knjižnice. Pisal je komade za pop izvajalce in bil član eksperimentalnega kolektiva Il Gruppo.

Morricone ni bil samo Maestro, ampak tudi Artigiano, saj se je podpisal pod glasbo za več kot prgišče, za nepregledno množico več kot neverjetnih 500 filmskih in televizijskih naslovov, kar zahteva obrtniško veščino in hitrost. Prvo glasbo za film je napisal leta 1961 za Il Federale (za film, največ komedije, je sicer pisal že prej, a ni bil podpisan), najbolj znane pa so njegove glasbene teme (in zvočne obleke!) špageti vesternov Sergia Leoneja: Za prgišče dolarjev (A Fistful Of Dollars, 1964), Za dolar več (For A Few Dollars More, 1965), Dober, grd, hudoben (The Good, The Bad And The Ugly, 1966) ... A zgodba je precej širša, prav zato je Morricone redno zavračal stigmo žanrskega mojstra, ki ga javnost najpogosteje povezuje z zgolj enim režiserjem, saj je kasneje komponiral za stvaritve pestre druščine filmskih velikanov: za Pier Paola Pasolinija, Bernarda Bertoluccija, Briana De Palmo, Romana Polanskega, Daria Argenta, Johna Carpenterja, Rolanda Joffèja ...

Ennio Morricone je bil deloholik, ki je po lastnih besedah delal od jutra do večera. Družbeno prelomnega leta 1968 se je njegova glasba pojavila v neverjetnih 38 filmih – kar je sicer sam zavrnil, češ da gre za naključje, saj je toliko muzike nemogoče napisati v tako kratkem času in da so nekateri pač zamujali z izidi filmov. V najbolj delovnem zagonu je naredil 12, 13, največ 20 glasb za film na leto.

V mladosti se je veliko posvečal eksperimentalni glasbi. Prav dejstvo, da se je kalil v eksperimentalnem okolju, je botrovalo temu, da je eksperiment ostal integralni del njegove prakse. Njegov neortodoksni pristop je vtisnil globok pečat legendarnim temam Leonovih mojstrovin, naj gre za nekonvencionalen nabor zvokov električnih inštrumentov, uporabe (zborovskih) glasov kot inštrumentov, prepoznavne drumlice, žvižganje, wah-wah ojačane orglice ali za prijeme musique concrète čisto konkretnih zvokov pokov in udarcev (te naj bi v filmu Dober, grd, hudoben uporabil za ustvarjanje občutka nostalgije).

Morriconejeva glasba pronica v polje popularne kulture na številne načine, ne samo skozi ikonične filmske prizore. Precej povedno je, da je ključno vplival na razne "pop" izvajalce in bende, kot so Mike Patton, Black Sabbath, Radiohead, John Zorn, Danger Mouse ...

Čeprav je Morricone pobral praktično vse glasbene nagrade, ki kaj štejejo v filmskem svetu, pa za prav nobeno od svojih kultnih glasb za film ni prejel oskarja. Prvega je prejel za življenjsko delo leta 2007 – in potem končno čisto pravega leta 2016 za glasbo v filmu Osovraženih osem (The Hateful Eight, 2015) Quentina Tarantina, kar je nekoliko ironično. Tarantino je dolgo novačil Morriconeja, tudi h komponiranju izvirne glasbe za njegove filme. Želel si ga je že pri Šundu (Pulp Fiction, 1994), potem je uporabil njegovo staro glasbo v filmu Django brez okovov (Django Unchained, 2012), pa v Neslavnih barabah (Inglourious Basterds, 2009). No, s filmom Osovraženih osem je do pravega sodelovanja le prišlo; Tarantino naj bi se sprva glasbi čudil, ker je bila tako drugačna od tiste, ki jo je Morricone delal za špagete. V nekem intervjuju naj bi Maestro celo rekel, da je Tarantino kreten in da so njegovi filmi smeti. Pozneje je to preklical, češ da so si izjavo izmislili in da se bo tudi primerno pravno odzval.

Nekaj sence na neverjeten opus, ki ga zapušča italijanski mojster, pa meče njegovo sodelovanje pri spornem, revizionističnem italijanskem TV-filmu o dogajanju po koncu 2. svetovne vojne Srce v breznu (Il Cuore nel Pozzo, Alberto Negrin) iz leta 2005. Čeprav se je sicer sam opredeljeval za krščanskega (zmernega) levičarja, se je s to potezo za hip postavil na stran relativizacije in prirejanja zgodovine.

Koncerta je konec, tu je zadnji priklon, a v zasukanih vlogah. Maestru se zdaj priklanjamo mi, tako filmski kot glasbeni navdušenci. A melodiji El Indiove ukradene žepne ure v finalnem dvoboju filma Za dolar več na velikem platnu še zdaleč ni odbil zadnji takt.

Borja Močnik

Spored
Bilo je nekoč na Divjem zahodu, 1. 9. ob 20.00