arhivirana novica

Otok v Ljubljani / Retrospektiva: Pedro Costa

Čudovite podobe etike filmanja

 

Vsako novo delo Pedra Coste ponudi filmsko in doživljajsko inovacijo, njegova izvirna filmografija pa piše nove strani zgodovine filma in hkrati nič kaj veličastne zgodovine človeštva. Mojster iz filma v film ostri svoj slog in kljub bridki ostrini teh del je “ostriti” v kontekstu njegovega opusa vse prej kot primeren izraz: Costov slog se oblikuje, kakor sam oblikuje filme, skozi dolg in skrupulozen proces raziskovanja ljudi, njihovih življenjskih razmer in okolij, raziskovanja filmične substance in filmskega izraznega potenciala, a tudi samega sebe, avtorja, na dih potopljenega v svoje delo. Njegovih filmov ne pozabimo zlahka – gledalca ne “peljejo”, ne vodijo ga za roko ali za srce, temveč brskajo po njem, kakor avtor neutrudno brska po snovi, tisti povsem stvarni in tisti raznovrstnih duševnih stanj in procesov svojih junakov.

Costove filme morda najbolj odlikujejo prav nenavadna razmerja: med strogo realnostjo in poetičnim; med vsakdanjo predmetnostjo in nepredmetnim, ki živi v ljudeh in med ljudmi (spomini, pogum, volja, trma, izgubljenost, osamljenost …); pa Costovo razmerje z realnostjo, predvsem z ljudmi in okolji, ki jih ti (dejansko in metafizično) naseljujejo, njegova doslednost v tem razmerju, prepojenem s predanostjo; ter njegov prav enako dosleden odnos do ustvarjanja. Ta razmerja ustvarijo umetniški izraz, ki bi mu lahko rekli etični realizem.
Prav osupljivo je, kako iz (izjemno skrbno uokvirjenih, insceniranih in osvetljenih) posnetkov vsakdanjih opravil, majhnih gest ali telesnih hib, nagubanih lic ali topih pogledov, majavih vrat ali oluščenih sten silovito vejejo stanja in stiske junakov. Costa zaupa v moč filma, verjame, da lahko s filmom (ali s prenosom realnosti v filmsko snov) zaščitimo, celo maščujemo ljudi in skupnosti, ki jih družba slepo odriva, njihov obstoj na robu povzdignemo na človečno raven, nad bedo, v katero so pahnjeni. “Te ljudi je vse prevaralo, njihova domovina, njihovi duhovi, naša vlada in naša policija. Film jih ni mogel prevarati. Poskušam spoštovati njihovo resnico,” je nekoč rekel Costa.

Prvi Costovi filmi (konec osemdesetih in zlasti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja) so bili narativni, posneti na klasičen način: filmi s profesionalnimi igralci, relativno klasičnim dramaturškim tokom, s številčno filmsko ekipo, posneti v omejenem časovnem obdobju in na filmski trak. A potem sta njegovo pot začrtala dva pomembna mejnika, ki do danes določata, kaj snema in kako. Ko je na enem izmed Zelenortskih otokov snemal V hiši iz lave (Casa de Lava, 1994), so ga ob vrnitvi na Portugalsko številni otočani prosili, naj njihovim bližnjim odnese pisma in darilca. Ko je prispel v Lizbono, je pošto dostavil v (zdaj že porušeno) barakarsko sosesko Fontaínhas, kjer je bivala priseljenska skupnost. Ljudje v tem okolju, oropani temeljnih pogojev za dostojno preživetje, so ga popolnoma prevzeli. In tam je do danes ostal. Od takrat snema z njimi, in ko so sosesko porušili in prebivalce razselili, so njegovi filmi postali filmi spominov.
Kakor prostor, soseska Fontaínhas, so stalnica Costovih filmov njeni prebivalci – njegovi junaki. Isti ljudje prehajajo iz filma v film v različnih vlogah, različnih manifestacijah sebe. Morda najpomembnejši med njimi (poleg veličastne Vitaline Varele v lanskem letu) je Ventura, ki ga je Costa prvič srečal med snemanjem filma V Vandini sobi (No Quarto da Vanda, 2000). Ventura je eden prvih, ki so prispeli z Zelenortskih otokov na Portugalsko, kjer je pomagal postaviti temelje Fontaínhasa. Ventura postane osrednji lik filmov Mladost na pohodu (Juventude em Marcha, 2006), Naš človek (O nosso Homem, 2010) in Konj po imenu denar (Cavalo Dinheiro, 2014), nastopi pa tudi v zadnjem, Vitalina Varela (2019). Ventura pooseblja izkušnjo, zgodovino in spomin migrantske skupnosti.
Drugi pomemben preobrat, tokrat v načinu dela, se je zgodil, ko je Costa kupil majhno digitalno videokamero in tako rekoč sam (občasno se mu je pridružil snemalec zvoka) posnel film V Vandini sobi. Okusil je okretnost, ki jo je prej, na snemanjih z veliko filmsko ekipo, pogrešal. Odtlej vse filme snema na digitalno kamero, z le majhno skupino sodelavcev. Zase in za svojo ekipo trdi, da niso profesionalci. Ustvarjanje je nekaj, pravi, za kar si moraš vzeti čas, je raziskovanje, izpraševanje, prevpraševanje, spoznavanje. Z majhno ekipo in majhno kamero si lahko (za majhne denarce, za kakršne snema) vzame čas.

Pri Costovih filmih pa prej omenjena “majhnost” ne terja širine avdiovizualne pripovedi – njegove podobe so dodelane do potankosti, tema, ki je pogoltnila zlasti zadnja filma (Konj po imenu denar in Vitalina Varela), je gosta in lepljiva, barve v tu nasičenih, tam spranih odtenkih življenja.

Čas je nadvse pomembna prvina Costovih filmov – čas brskanja, čas snemanja, čas filma. Čas vidi kot zaveznika pri procesu ustvarjanja, ki ga je treba spoštovati in biti vzajemno na njegovi strani. Potrebuje ga, da si ogleda vse plati snovi, ki jo obravnava, da razmisli, kako jo prevesti v film. Kadri njegovih filmov ne brzijo po tirnicah montaže, temveč si vzamejo čas in gledalcu čas omogočijo – čas za raziskovanje in brskanje, za razmislek in sočutje.

Retrospektiva Pedra Coste, ki jo je Kinoteka pripravila v sodelovanju s festivalom Kino Otok, ne prinaša celotnega avtorjevega opusa, a vendarle predstavlja njegova temeljna dela, ki poosebljajo zgoraj zapisana načela. V okviru retrospektive bomo prikazali tudi dokumentarec Sacavém (Júlio Alves, 2018), ki nam ga je priporočil sam Costa. Film, ki temelji na vizualni in zvočni pokrajini Costovih filmov in ga spremljajo režiserjeva razmišljanja, je okno v filmski svet mojstra – spoznamo, kako njegovi filmi nastajajo, a tudi, kako jih zaznavamo.
Varja Močnik