arhivirana novica

Teden italijanskega filma

Pogled na sodobni italijanski film

 

Kakor velja za večino nacionalnih filmskih produkcij, je poskus, da bi podali sliko stanja sodobnega italijanskega filma na podlagi prgišča del, zahtevna naloga. Tretji Teden italijanskega filma po svetu (s podnaslovom Ustvarjati film) v dvorani Slovenske kinoteke je nadaljevanje leta 2018 v tej smeri začetega projekta. V težkem in nepredvidljivem letu 2020 je bil filmski pregled s prisotnostjo občinstva iz tradicionalnega spomladanskega obdobja prestavljen na september, vendar imamo zdaj dodatne instrumente za analizo, ki so medtem postali dostopni. V stanju negotovosti, povezanem z globalno zdravstveno situacijo, je italijansko Ministrstvo za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje v maju preko streaminga objavilo sklop vsebin (predavanja, intervjuje s profesionalci z različnih področij filmske produkcije, dokumentarna dela in igrane filme), dosegljivih na spletu po vsem svetu.

 

V tem gradivu izstopa mojstrska delavnica ostrega kritika in vplivnega univerzitetnega predavatelja Giannija Canove o italijanskem filmu zadnjih let, ki je še vedno na ogled na YouTube kanalu Italijanskega inštituta za kulturo v Ljubljani. Panorama, ki jo zaobjema Canova, potrjuje scenarij, ki smo ga z našimi pregledi začrtali v preteklih letih: še vedno so odmevni nekateri veliki režiserji, mednarodno priznani kot klasiki, ki se jim je že pridružila skupina »novih mojstrov« starosti okrog petdeset let ali nekaj več. Med prvimi je letos na sporedu Gabriele Salvatores z delom Nevidni fant (Il ragazzo invisibile, 2014). Gre za neobičajen film za italijansko tržišče, namenjen najstnikom (a razumljivo ne samo njim), ki na nekonvencionalen način obravnava žanr superjunakov. Svojskost projekta Nevidnega fanta, ki je dobil tudi nadaljevanje, je v pomnožitvi vsebin preko različnih medijev: izdajo filma sta pospremila natis knjige in romana v stripu.

 

Kot predstavnik novih referenčnih filmov italijanske produkcije se vrača Paolo Virzì, plodovit avtor, ki pogosto žanje velike uspehe pri kritikih in občinstvu in bi ga lahko imeli za naslednika refleksivne komedije. Čarobne noči (Notti magiche, 2018) so med njegovimi zadnjimi stvaritvami in se osredotočajo na preiskavo umora na prizorišču rimske filmske industrije v času svetovnega prvenstva v nogometu leta 1990. Zahvaljujoč produkciji avtorjev te generacije – njena glavna predstavnika sta Paolo Sorrentino in Matteo Garrone – so se odprle poti številnim novim trendom. Tokovom, ki so že tradicionalno povezani z italijansko šolo (zlasti realizem in komedija) se tako postavljajo ob bok inovativne izvedbe manj pogostih žanrov in povsem izvirne perspektive. Na sporedu sta dva prvenca, ki sta v nekaterih vidikih presenetljiva.

 

Prvi je Easy, čisto lahko potovanje (Easy - un viaggio facile facile, 2017) režiserja Andree Magnanija, ki bo naš gost v Ljubljani 17. septembra. Bizarno komedijo ceste z nadrealističnimi in nežno poetičnimi trenutki so opredelili kot »sodobni vestern s krsto«, medtem ko po mnenju nekaterih kritikov scenarij in režija kažeta podobnosti s filmi bratov Coen. Vsekakor je težko ostati ravnodušen ob zgodbi debelega, depresivnega in od videoigric odvisnega bivšega pilota kartinga Isidora, ki mu brat, podjetnik dvomljive sorte, zaupa vožnjo mrtvaškega voza; z njim naj bi domov pripeljal truplo zidarja, vse do pokojnikove rojstne vasi Carpazi.

 

Dvojnik (Controfigura, 2017) je prvenec med celovečerci italijanske videoumetnice in fotografinje Rä di Martino, ene bolj cenjenih na mednarodnem prizorišču. Gre za večplastno delo, izviren primer “filma v filmu” s predstavitvijo dejavnosti in težav italijanske ekipe, ki si ogleduje prizorišča za remake ameriškega filma iz 60. let. Izbrani film je The Swimmer (1968) v režiji Franka Perryja z igralcem Burtom Lancastrom, kjer se junak vrača domov s plavanjem – prečka hiše in plava v bazenih, ki jih sreča na svoji poti. Di Martino preseli dogajanje v Maroko, natančneje v Marakeš in v puščavska območja, ki ga obdajajo, s scenariji iz sodobne različice Tisoč in ene noči z naknadnim dodajanjem elementov pomena, kot je homologacija globalizirane pokrajine. Film Dvojnik je bil predvajan tako na filmskih festivalih in v dvoranah kakor na dogodkih, prirejenih v muzejih sodobne umetnosti – in je tako zaslužen za razmislek o raznolikih možnostih distribucije današnjega umetniškega filma.

 

Tako kot leta 2019 bi tudi tokrat želeli opozoriti na vse bolj pomembno področje filmske industrije: restavriranje in ponovno distribucijo gradiva iz preteklosti. Z dramatično komedijo Mimi kovinar (Mimì metallurgico ferito nell’onore, 1972) gre letos povsem upravičeno poklon režiserki Lini Wertmüller (1928), ki je nedavno prejela oskarja za življenjsko delo, z utemeljitvijo, da je »s pogumom sesula politična in družbena pravila s pomočjo svojega najljubšega orožja: filmske kamere«.

 

Stefano Cerrato

Prevod Mateja Kralj

 

Spored

Čarobne noči, 16. 9. ob 20.00

Easy, čisto lahko potovanje, 17. 9. ob 20.00

Mimi kovinar, 18. 9. ob 20.00

Dvojnik, 19. 9. ob 20.00

Nevidni fant, 20. 9. ob 17.00