arhivirana novica

Kulturna ambasada Palestina

Perspektive pat pozicije

 

»Želel sem posneti epski film, kot ga še ni bilo. Želel sem posneti osebni in intimni film, ki bi posredoval zgodovinska dejstva, a tudi izzval silovita čustva, ne da bi bil manipulativen. Nekatere od prikazanih dogodkov zaznamujeta izjemna brutalnost in kaotičnost. /…/ A ta kaos sem želel predstaviti kot balet, v katerem je nasilje čustveno nakazano in ne prikazano. /…/ Nasilje tega obdobja je bilo ekstremno, a moj namen je bil namigovati in ne opisovati.« - Elia Suleiman

 

Elio Suleimana svet filma že desetletja pozna kot izjemnega vodiča po okupiranem ozemlju Palestine, pri tem pa bolj kot samo tematsko polje izstopajo njegovi načini “vodenja”. Suleiman k zajemanju palestinskih preživetvenih strategij in vsakdanjih pripetljajev v prisotnosti nenehnega vojnega konflikta namreč že vso kariero pristopa z nepričakovanimi pripovednimi izrazi, ki ležijo daleč onkraj dokumentarističnega realizma, prav s tem pa uspejo kompleksno družbeno situacijo osvetliti s pomembnih novih zornih kotov. Najbolj ambiciozen tovrsten spoj politike in poetike predstavlja njegov tretji celovečerec, Čas, ki ostaja (The Time That Remains, 2009).

 

Navdahnjen z dnevniškimi zapisi in s pismi svojih staršev je Suleiman posnel film, ki pripoved raztegne skozi šest desetletij in bi ga lahko razumeli tudi kot epski zgodovinski film, a je njegovo spogledovanje z nekaterimi ključnimi dogodki palestinske polpreteklosti tako ohlapno in eliptično, da se zdi ideja iskanja kakršne koli zgodovinske resnice že vnaprej ovržena. Prikazani zgodovinski dogodki tako služijo predvsem kot platno, na katerega se skozi odnose med liki brez pretirane sentimentalnosti projicira tragika in absurdnost neskončnega konflikta. Bolj kot zgodovinski je torej film Čas, ki ostaja pravzaprav anti-zgodovinski, saj odmevne družbene premike vzporeja z majhnimi osebnimi prelomnicami, s tem pa bolj kot na zgodovinske dogodke opozarja na minevanje časa, kot ga občutijo ljudje na večno okupiranem ozemlju. Kot morda nakazuje že naslov filma, čas v Palestini niti ne prihaja več, temveč le še ostaja, dokler se nekje med nenehnimi bombnimi napadi in neuspelimi mirovnimi sporazumi dokončno ne izteče.

 

Kolikor je film zgodovinski, je tudi (avto)biografski, kar pomeni, da pripovedni naboj sicer res črpa iz prikaza delčkov življenja režiserjevih staršev in kasneje režiserja samega, a so tudi na tej ravni prikazani le nekateri (na)ključni izseki, vsaj takšno vlogo kot zaplet pa igra atmosfera kraja in časa, skozi katero se v dolgih, statičnih kadrih izrisuje neke vrste biografija naroda. Nikakor sicer ni nepomembno, da je bil režiserjev oče aktivni palestinski odpornik, zaradi česar je trpel tudi njegov odnos z družino, a do izraza pride predvsem kolektivni duh, ki okupiranemu ljudstvu omogoča preživetje. Pravzaprav lahko v vsakem prizoru in vsaki interakciji med liki že iščemo svojevrsten alegorični komentar palestinske družbene situacije in palestinsko-izraelskih odnosov, kar morda tokrat najbolj plastično in komično nakazuje odnos Elie in njegovih staršev z njihovimi sosedi, ki se pogosto pojavljajo pred vrati, a s svojim alkoholizmom, z nesmiselnimi nasveti in neuporabnimi darili k medsosedskim odnosom ne pripomorejo veliko.

 

Ključni element je morda še vedno prav prisotnost režiserja samega, oziroma način, na katerega se avtor možnosti neposrednega komentarja na videz odreka. Tudi v Času, ki ostaja je (odrasli) Elia namreč le tihi opazovalec dogajanja, čeprav se svet na njegovo prisotnost ves čas odziva in se na njegove besede celo nanaša (kot otrok npr. večkrat pade v nemilost učiteljev, ker naj bi Američane označeval za kolonialiste in imperialiste). S svojo nemo prezenco Suleiman npr. mimogrede stopi v čevlje Jacquesa Tatija, pri katerem je “slapstick komedija” vedno delovala tudi kot družbeni komentar, a je Suleimanova tišina v situacijah, ki tako zelo kličejo po glasnem odzivu, še toliko bolj politična in povedna. Suleiman s svojim brezizraznim pogledom vpričo vseh tragedij in nesmislov v osnovi poudari že absurdnost prikazane situacije, hkrati pa tudi opozarja na nezmožnost Palestincev, da zares vplivajo na dogajanje, pri čemer torej ne gre za pasivnost, temveč za tihi, nenasilni upor.

 

Skozi to odločno zadržanost in skozi trmasto repetitivnost se tako izriše pretanjen, skrbno stiliziran portret ljudstva, ki se zdi večno ujeto v »karanteni«, hkrati pa je v ozadju pripovedi čutiti humanistični uporniški duh, ki posredno nagovarja tudi druge konce sveta. Aktualni primeri totalitarne represije in kršenja človekovih pravic vse okrog nas so navsezadnje povezani s tistimi družbenimi procesi in tistimi aliansami, ki izraelsko okupacijo še vedno (tiho) podpirajo, v tem kontekstu pa moramo brati tudi nezmožnost slovenske politike, da bi si končno upala priznati Palestino ali pa najprej vsaj obsoditi ozemeljske težnje naših sosed. Težave “drugih” v globalizirani kapitalistični sodobnosti hitreje kot kdaj prej postanejo tudi »naše«, ali kot je v nekem nedavnem intervjuju dejal Elia Suleiman: svet je v vsakem primeru »danes že postal globalna Palestina«.


Jernej Trebeženik

 

Spored

Čas, ki ostaja, 8. 10. ob 20.00